Gabrijel Kolbič, Pridelava vina, šest delna reliefna plastika iz gline, leto izdelave 1940, signirano in datirano.
Dimenzije posameznih delov so široke od 27 cm do 39 cm, višina cca. 34 cm. Skupna dolžina plastike (če se posamezni deli sestavijo v eno plastiko) je cca. 240 x 34 cm.

Umetniško delo ponazarja pridelavo vina od dela v vinogradu (skrb za vinsko trto), preko trgatve, stiskanja grozdja, kletarjenja, dostave vina do zadnjega dela, ko si mlada gospodarja voščita »Na zdravje« (na tej plastiki je signatura in leto izdelave).

Gabrijel Kolbič je eno osrednjih kiparskih imen 20. st. v Mariboru. Po 2. svetovni vojni je bil edini akademsko izobraženi kipar v Mariboru. Sprva se je šolal na Umetnoobrtni šoli v Pragi, kjer sta ga poučevala najprej Josef Mařatka, Rodinov učenec, ki je Kolbiču posredoval znanje o umetnosti velikega francoskega kiparja, in po njegovi smrti Karel Dvořak, pri katerem je šolanje uspešno zaključil. Študij je nadaljeval na praški likovni akademiji pri kiparju in medaljerju Otakarju Španielu. Med študijem je bil nagrajen za svoje delo Demokracija in prejel je častno priznanje za dekliški portret.
Velik del Kolbičevega kiparskega opusa predstavlja portret, ki ga odlikujeta vitalistična poteza in slikovita obravnava površine, ki ju vpne v realistični okvir, pri tem pa je čutiti kiparjev smisel za podajanje upodobljenčevega značaja. Portretirance je upodabljal v različnih izrezih, prevladuje izrez glave, poleg oble plastike so nastali reliefi, naredil je tudi nekaj plaket. Upodobil je vrsto znanih osebnosti iz sveta umetnosti, politike, prosvete, športa (npr. Ivana Cankarja, Leona Štuklja, Henrika Schreinerja, Anteja Trstenjaka, Jožeta Toša Primožiča, Gustava Šiliha, Jožeta Žagarja, Jana Oeltjena, Roberta Hlavatyja, Bojana Golijo, Cirila Zlobca, Nikolo Teslo). Med portreti velja omeniti tudi kvalitetne primere otroških portretov njegove hčerke v različnih starostnih obdobjih (Gabrijelca, 1968). Posvečal se je tudi avtoportretu. Poleg portreta je gojil figuraliko, od žanrskih upodobitev dela, v katerega je vključil delavce, pionirje in kmete, alegoričnih upodobitev, vezanih na letne čase, motivov toalete, deklet z glasbili, matere z otrokom, otrok do ženskega akta. Te motive je večinoma obravnaval v mali plastiki, v kateri se je ustvarjalno razživel in kjer prihaja do izraza mehka in nemirna modelacija v glini, kiparjevem priljubljenem materialu. V več delih je uspel zajeti lirično in intimno vzdušje, ki ga je spretno prepletel z modernistično stilizirano formo. V kiparskem opusu so opazni odmevi realizma, impresionizma in ekspresionizma, mestoma se poslužuje stilizacije in napetih volumnov maillolovskega tipa. S slikarstvom se je pričel ukvarjati leta 1954, in sicer ga je pritegnila tehnika akvarela, kot prvega vzornika v svojih spominih navaja Jana Oeltjena. Med slikarskimi motivi prevladujejo cvetlična tihožitja in krajine (od domačih goric, mariborskih vedut do utrinkov s potovanj po Evropi). S sgraffiti je opremil nekaj stavb (npr. zunanjščini nekdanje zavarovalniške podružnice na Partizanski cesti v Mariboru in kulturnega doma v Gornji Radgoni ter notranjščino upravne stavbe Cestnega podjetja v Mariboru). Z ilustracijami je leta 1966 opremil prvo pesniško zbirko Vsakdanji kruh Toneta Kuntnerja. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, med njimi tudi Glazerjevo nagrado (1990). Njegova dela hranijo v Umetnostni galeriji Maribor, Galeriji Velenje in Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Na Zgornji Velki so uredili galerijo Gabrijela Kolbiča z zbirko njegovih del in po njem poimenovali kulturno-umetniško društvo (http://www.mariborart.si/osebnost/-/article-display/gabrijel-kolbic)