Opremljanje stanovanja je v določenih primerih smiselno prepustiti strokovnjaku. V kolikor pa imate smisel za dekoracijo in se opreme lotite sami, boste za to potrebovali nekaj časa, a končni rezultat vam bo v večje veselje.
Naj nam bivalno okolje opremlja strokovnjak ali ga opremljamo sami, naj bo moderno ali klasično, mnogokrat s klasičnim rezultatom nismo povsem zadovoljni. Bivalnemu prostoru manjka občutek domačnosti, topline, predvsem pa del tradicije in zgodovine, ki v njem živi.
Strokovnjaki za opremo se tega zavedajo in kjer se le da, vključijo v prostor kakšen žlahten kos pohištva ali starinskih lestenec. S kančkom hrabrosti lahko tak kos izberemo tudi sami ali s pomočjo izkušenega trgovca.
Pri izbiri pohištvenega dela, ki bo dom izpolnil s pozitivno energijo, naj si bo to jedilni kot, vitrina predalnik, udoben starinski fotelj ali drobna mizica, je treba imeti v mislih, da je starinsko pohištvo del premične kulturne dediščine, del uporabne umetnosti, ter naj bo kot tako tudi zdaj namenjeno rabi, za katero je bilo izdelano.
Da bo temu tako, naj vam kot izkušen poznavalec in ljubitelj starinskega pohištva in starin v nadaljevanju zaupam nekaj osnovnih navodil za pravilno izbiro pohištva.
Nepoznavalcem svetujem nakup starin in umetnin v starinarnicah in galerijah, kjer jamčijo za izvirnost predmeta, ki ga kupujete. Še tako poceni je lahko predrago, če je ponarejeno ali slabo obnovljeno.
Pohištvo, ki ga kupujete, naj bo strokovno restavrirano. Razmahnilo se je namreč število tako imenovanih »garažnih« restavratorjev, ki se sicer po svoje trudijo pri popravilih in so poceni, vendar neučinkoviti. Tako restavrirano pohištvo izgubi svoj čar in, kar je najhuje, nestrokovna obnova razvrednoti predmet ali ga celo uniči. Škoda je največkrat nepopravljiva.
Naj vas ne bo strah prvega obiska starinarnice – radi bi le nekaj imeli, pa ne veste kaj in kako. Iz izkušenj trdim, da samo 10 do 20 odstotkov ljudi pri prvem obisku ve, kaj hoče. Prvi obisk je zato mala šola spoznavanja antikvitet. Ob predstavitvi posameznih predmetov iz ponudbe boste spoznali slogovna obdobja iz preteklosti. Velikokrat ste že slišali za pohištvo iz časa biedermeierja, baroka, za staronemški stil, pa se vam ne sanja, kakšna je razlika med njim in kako jih prepoznati. Izvedeli boste za uporabo predmetov v preteklosti in danes, spoznali razliko med masivnim lesom in furnirjem, med češnjo in orehom…. Dober trgovec vam bo na vsa vprašanja z veseljem odgovoril, četudi se vaš obisk ne bo končal z nakupom.
Pri opremljanju je pomembna izbira prvega kosa pohištva, na katerega se bo stilno navezovalo drugo pohištvo in drugi predmeti (lestenec, preproga…..). Svetujem, da začnete pri predmetu, ob katerem vam bo ob pogledu nanj »zaigralo srce«. Samo tako boste zadovoljni še naslednje dni in leta. Ko ste izbrali prvi predmet (na primer vitrino), slogovno ustrezno dodajte še predalnik, salonsko mizico, stensko uro, lestenec ipd.
Seveda ni nujno, da prostor opremimo s starinami. Lepo je videti tudi kombinacijo modernega in starega, kjer je lahko star samo posamezni predmet sredi novega (v dnevni sobi,na primer, starinski predalnik ali vitrina,v moderni spalnici starinska lepotilna mizica s stolom, v moderni kuhinji starinska jedilna miza s stolom…), ali pa starinsko opremimo samo posamezni prostor v stanovanju, na primer hodnik, kjer nas ob vstopu v dom pričaka 150 let stara konzolna mizica z ogledalom.
Poudariti je treba da starinsko pohištvo in druge starine ne kupujemo samo za uporabo in dekoracijo, ampak tudi kot obliko naložbe. Starine,umetnine, dragi kamni…..namreč ohranjajo svojo vrednost in jo z leti zaradi starosti in redkosti celo povečujejo.
Torej, vzemite si čas pri nakupu. Starin in umetnin ne kupujete za pet let ali deset, z njimi bodo živele še generacije za vami.
Več ko boste vedeli o slogih, materialih, načinih izdelave….,bolj boste spoznavali večvrednost starinskega pohištva pazite le, da vas ne zasvoji.
Tomaž Lipovec, Antikvitete Lipovec, Pohištvo in oprema, štev. 1 (Posebna izdaja Gradim)
Pa ne zares. Lahko se postavimo na glavo, pa bo vseeno tekel.
Že starokrščanskega očeta sv. Avguština je begalo vprašanje o času, zato je na koncu rekel: „Pravzaprav ne vem, kaj je, gotovo pa je neke vrste razsežnost.“
No, bolj umetnega odgovora, ki ga razumejo navadni smrtniki, še niso iznašli, starina pa je morda dobra prispodoba za to, kako se da čas raztegovati in vsaj navidezno prilaščati.
Starina ali antikviteta, tudi antična smo slišali, čeprav gre verjetno za na ulici skovano spačenko, ki pa se bo morda nekoč prijela, predstavlja tisto, česar v nobenem primeru nočemo – biti stari. Vendar je moderno biti moder in v kavarni na glas razpravljati, zakaj so spletične potrebovale izrezljano mizico z majhnim predalom, tako majhnim, da bi se par današnjih šmink že stiskalo v njem.
Starinar naj bi bil torej človek, ki se profesionalno ukvarja s (pre)prodajo antikvitet in umetnin ter pri tem neznansko uživa. »Tega ne moreš početi izključno zaradi denarja, ampak iz neke vrste ljubezni do starih predalnikov in zbledelih likovnih podob na platnu,« pravi starinar Jaka Prijatelj iz Catniole Antique na Trubarjevi, ene najstarejših trgovin s starinami v Ljubljani, ki nas je z definicijo starine kar malo presenetil. Antikviteta je namreč lahko vsaka stvar ali predmet, ki ni več v redni prodaji. Se pravi, da ni strogo omejena z letom nastanka, čeprav je po drugi strani res, da to velja za industrijsko oblikovane izdelke, kot so na primer ure. Drugače je seveda s pohištvom in spet drugače z umetninami. »Stvar se prepleta,« meni Prijatelj. Tudi stari rokopisi slavnih pisateljev dosegajo vrtoglave cene, a spet neprimerljivo nižje od slik najslavnejših slikarjev; Van Goghov portet bolničarja so pred leti prodali za 88 milijonov dolarjev.
Intimne malenkosti
Vemo, da ima vsaka stvar na svetu svojo ceno in da se ta vzpostavlja na trgu, vendar Prijatelj meni, da je vrednost starega kosa pohištva v množici najrazličnejših pogledov, od zgodovinskega, etnološkega, umetniškega do kulturnega in trgovskega.
»Za muzealca bo vsaka sto let stara omara vredna skladiščenja v najboljših muzejskih prostorih s primerno klimo, v resnici pa je na trgu ne moreš prodati. » Razlog je najbrž preprost. Stoletnih garderobnih omar je na trgu dovolj, poleg tega je povpraševanje po njih po začetni evforiji usahnilo. Stara garderobna omara, na primer altdeutsch, je namreč velik kos pohištva. V novem stanovanju z nizkimi stropi deluje zelo okorno in pretežko, poleg tega je v primerjavi z modernimi vgradnimi omarami popolnoma neuporabna. Ampak ponavadi to človek spozna šele potem, ko jo je kupil, plačal za njeno restavracijo od petdesetih do sto tisoč tolarjev in postavil v dnevno sobo.
»Ljudje danes bolj iščejo manjše detajle, ki dodatno krasijo prostor.« Prijatelj ima najbrž prav, v petnajstih letih tržne svobode smo se vendarle nekaj naučili tudi o tem, kaj je še lepo in kdaj nekdo pretirava in »zganja kič.« Kupovanje starin je postalo intimna zgodba.
Starinarna iz Maribora
Le katera dama v bogato izvezeni obleki si je za lepotilno mizico s srebrnim glavnikom česala goste lase? Koga so opravljale gospodične, ki so posedale na elegantnih, z žametom prevlečenih stolčkih za intarzirano salonsko mizico in pile čaj iz prekrasnega maisenskega porcelana, ki so ga pravkar vzele iz bogato založene steklene vitrine? »Kaj vse bi nam lahko povedal, če bi znal govoriti?« se sprašuje starinarka Tanja Lipovec ob vsakem predmetu, ki ga, obnovljenega in v njegovi prvotni podobi, razstavi v svojem »muzeju v malem«, kot rada imenuje svojo starinarno v prekrasnem ambientu mariborskega gradu. Z možem Tomažem sta jo odprla pred trinajstimi leti in pravzaprav zaživela novo življenje. »Ne moreš obogateti, lahko pa preživiš, kar je danes veliko;« neskromno priznava 35-letna ekonomistka, ki nam je povedala zanimiv nesmisel: »Ko občudujemo ali kupujemo starine, najpogosteje pozabljamo prav na njihovo zgodovinsko in s tem kulturno sporočilno vrednost. Dovolj sta nam všečnost posameznega predmeta in njegova uporabna vrednost. S tem pa starine razvrednotimo in jih naredimo primerljive vsem na novo izdelanim predmetom.« Zanjo imajo starine trajno vrednost, ker bodo bogatile tudi naše potomce. Najpomembnejša naloga starinarjev je ohranjati, obuditi pozabljeno in obnavljati zavrženo. Brez veščih in vztrajnih restavratorjev bi bil marsikateri kos obsojen na propad. Zato se je mož Tomaž lotil študija lesarstva.
»Ni ga večjega zadovoljstva in vzpodbude za starinarja, kot je prijazno povabilo na čaj od ljudi, ki se vedno znova radi vračajo v tvojo starinarnico. Zato, ker so nekoč pri tebi nekaj kupili. »Diši po carigrajskem bazarju, kjer te vabijo, da stopiš za zaveso, se usedeš, z njimi poklepetaš in piješ čaj do onemoglosti. Trgovanje jim je življenje in brez pogajanja ni dobre kupčije.
Antikvitete toliko kot novitete
Ko smo vprašali za ceno posameznih kosov, nam je Prijatelj odvrnil, da je to najbolj nenavadno vprašanje. No, mi smo vztrajali, ker smo sklepali, da je tudi cena tista, ki naredi starino privlačno. In smo šli lepo po vrsti. Za konzolno neobaročeno mizo bi morali odšteti 180 tisoč tolarjev. Slogovno čista in lepo ohranjena bidermajer zofa iz leta 1820 bo najverjetneje stala okroglih 700 tisoč. Cena pa skokovito naraste z letom 1800, ko prestopimi 18. stoletje. Za kredenco iz druge polovice 18. stoletja boste tako morali seči precej globlje v žep, vsaj po tri milijone. Ozek sedemdnevni neobaročni predalnik za spodnje perilo, danes zelo pogojno uporaben, je vreden nič manj kot 350 tisoč tolarjev. Na steni je visel tudi lesen tirolski križ iz 19. stoletja, izrezljan v vinsko trto je vreden 200 tisoč tolarjev.
Lahko bi še naštevali, vendar smo kar hitro sprevideli, da je večina pohištva v Prijateljevi trgovini slovenskemu srednjemu sloju dosegljiva le, če si človek neobaročeni sedemdnevni predalnik za perilo zares močno želi. »Za nekoga je vreden veliko, za drugega nič. Tako to je,« sklene Prijatelj. Pomislili pa smo še na nekaj, kar starine na nek način dodatno razvrednoti. Za nov kvaliteten predalnik bomo morali odšteti prav toliko kot za omenjenega, izrezljanega v neobaročenem slogu, za novo, starinsko oblikovano zofo tudi več kot 700 tisoč tolarjev. Od vsega naštetega je resnična izjema samo kredenca iz druge polovice 18. stoletja.
Sicer pa moramo vedeti, da je bilo slovensko ozemlje južna provinca avstrijskega cesarstva. To pomeni, da so bili na Dunaju najboljši mizarji, najboljši kovači, najboljši urarji in najboljši orožarji. K nam so njihovi izdelki le redko pripotovali, zato si ne delajmo utvar, da bomo v Ljubljani kupili zofo, na kateri je sedela sama Marija Terezija; to bi bil preprosto čudež. Posledično se to odraža tudi v ceni starin.
Čeprav se je s splošno šolsko reformo cesarice Marije Terezije v letu 1774 pismenost prebivalstva do sredine 19. stoletja povečala s 3 % (v 18. stoletju) na 40 % (v letu 1830), je bila pismenost še vedno stvar izobražene elite. Temu primerno se do 18. stoletja (v obdobju renesanse in baroka) izdeluje pisarniško pohištvo v majhnem obsegu, v obliki pisalnih omar in pisalnih miz, ki so se uporabljale za pisanje dokumentov, prepisovanje in pisanje knjig.
Povpraševanje po pisarniškem pohištvu in proizvodnja sta se povečala v 19. stoletju, v času industrializacije, in z razvojem mest, ko se je v pisarnah zaposlovalo vse več ljudi. Poleg pisalne mize, ki je kot osrednji kos pohištva postavljena na sredino prostora, so v pisarni še knjižna omara, stoli in naslanjačiob salonski mizici, predalnik, stenska ali stoječa ura,…
Zakaj in za koga starinsko pisarniško pohištvo
Čeprav se oblikovanje pisarniškega pohištva nenehno razvija, občutiti je namreč skrb za dobro počutje uporabnikov, funkcionalnost, ergonomijo, modne trende,…nekateri še vedno prisegajo na dobro, staro in večno. Tudi samo posamezen žlahten kos pohištva vrne prostoru toplino in domačnost, ki ju v moderno opremljenem prostoru običajno pogrešamo.
Starinsko pohištvo je del premične kulturne dediščine in uporabne umetnosti in je obnovljeno tudi danes namenjeno uporabi, za katero je bilo izdelano. Pogoj njegove ponovne uporabnosti pa je strokovna obnova oz. restavriranje, s katerim bo tako pohištvo zasijalo v svoji prvotni podobi. Pomembno pravilo je, da pri restavriranju pohištva ni modro varčevati, saj nam lahko slabo restavriran kos pohištva uniči veselje, namesto da bi nam ga podaril.
Običajno se s takim pohištvom opremljajo pisarne odvetnikov, notarjev, direktorjev nepremičninskih agencij in finančnih ustanov, zato da pri svojih strankah vzbujajo vtis veljave, tradicije oz. zgodovinske preteklosti in uspešnosti podjetja (kakovostno izdelana pisalna miza je bila tudi včasih statusni simbol in je še danes).
Starinsko pohištvo je izredno dekorativno, delovni prostor napolni s pozitivno energijo, še pomembnejša pa je njegova funkcija naložbe. Vrednost starin s starostjo in redkostjo nenehno raste, zato lahko tako pohištvo tudi po desetih ali dvajsetih letih uporabe dobro prodamo ali pri trgovcu zamenjamo za drugo pohištvo, ki nam trenutno bolj ugaja.
Glede ergonomije oz. prilagojenosti starinskega pohištva človekovi konstituciji je treba poudariti, da so tudi v tistih časih dobri mizarji vedeli, na kakem stolu ali naslanjaču se dobro sedi. Zato so sedežne garniture iz sredine 19. stoletja tudi danes cenjene prav zaradi odlično oblikovanega hrbtnega naslonjala in klasičnega vzmetenja, kakršnega danes zaradi masovne proizvodnje ne dobimo več.
Kako opremiti pisarno v starem slogu
Običajno se pisarne v celoti opremljajo s starinskim pohištvom. Pomembno je, da se pohištvo slogovno navezuje. Slog pohištva določite predvsem na osnovi svojih želja in potreb (ali ste ljubitelj bolj bogatega rezbarjenega pohištva ali vam bolj ugaja preprosto bidermajersko pohištvo, katerega največji okras je skrbno izbran in skrojen furnir).
In kako se boste odločili za slog pohištva? Obiščite nekaj specializiranih trgovin, izberite prvi kos pohištva, morda pisalno mizo, ob kateri vam bo zaigralo srce, k njej pa slogovno uskladite še preostalo potrebno pohištvo: stol, dvokrilno ali trokrilno (izredno prostorno) knjižno omaro, udobno sedežno garnituro s salonsko mizico za stranke in poslovne partnerje, predalnik ali komodo, raztegljivo konferenčno mizo.
Ob tem pa, odvisno od velikosti prostora, pisarno dopolnite še z drugimi starinami in umetninami, ki prikažejo reprezentativnost vašega podjetja (npr. stenska ura, umetniška slika, dekorativna namizna ali stoječa svetilka, črnilnik, obtežilnik za papir,…), prostor naj osvetljuje bogat, medeninast lestenec.
Seveda pa ni nujno, da prostor opremite samo s starinskim pohištvom. Lepa in praktična je tudi kombinacija modernega in starega.
V sodobno opremljeni pisarni lahko stoji samo veličastna starinska pisalna miza ali salonska mizica s stoloma, ob starinsko konferenčno mizo lahko postavite starinske stole, oblečene v blago pestrih barvnih kombinacij.
Bistveno je, da se boste v tako ali drugače opremljeni pisarni pri svojem delu dobro počutili, da bo prostor funkcionalen in privlačen za vaše obiskovalce. Predvsem pa prostoru vdihnite dušo, kar bo dalo delovnemu mestu vaš oseben pečat in dovolj pozitivne energije, ki jo boste potrebovali vsako jutro, znova in znova,…
Ljubitelji večno modnega kakovostnega pohištva se razglejte v salonih, kot je denimo podjetje Antikvitete Lipovec iz Maribora, ki se po besedah direktorja Tomaža Lipovca ukvarja s kakovostno restavriranim starinskim pohištvom in dekorativnimi predmeti iz različnih časovnih obdobij – od 18. in 19. do začetka 20. stoletja:
„To je pohištvo, ki je ves čas v modi, spreminja se le priljubljenost posameznih stilov. Zadnja leta je poleg vedno priljubljenega meščanskega bidermajerja zelo iskana tudi dunajska secesija. Za oba stila so značilni čistost linij ter vrhunski materiali in izdelava.“
Na vprašanje, kaj salon najbolj odlikuje v primerjavi s konkurenco, odgovarja: „Prednosti podjetja so široka ponudba, tudi prek spleta, ter visoko izobražen kader s področja prodaje, odkupa, svetovanja in restavriranja. Poslovna strategija podjetja je zgraditi vzajemno zadovoljive dolgoročne odnose s kupci s posredovanjem kakovostnih in cenovno sprejemljivih izdelkov uporabne umetnosti, z vsemi pred- in poprodajnimi storitvami: svetovanjem, distribucijo, garancijo in servisnimi storitvami.“
Starinarna v modernem ambientu dokazuje združljivost
Najboljša izbira: bidermajer in dunajska secesija Moderno se dobro ujema s starinami – Antikvitete niso le okras, ampak tudi dobra finančna naložba – Šele z restavriranjem dobi kos svojo pravo vrednost
Nekoliko začudena psotojim pred moderno stavbo. Moja predstava o antikvariatu z visokimi stropovi, oboki in skrivnostnimi sobami se v trenutku sesede. Svetel in sodoben prostor, pravi okras mesta, je od avgusta lani domovanje Antikvitet Lipovec v Mariboru.
„Namenoma smo iskali moderen prostor, da ljudem pokažemo, da je staro dober dodatek novega,“ zatrdita lastnika Tomaž in Tanja Lipovec, ki sta pred petnajstimi leti odprla novo trgovino v mariborskem gradu. Starine spoštujeta, negujeta in popravljata. So kot njuni otroci – enostavno jih imata rada.
V trgovini me nehote prevzame spoštovanje. skoraj po prstih hodim med starinskim pohištvom, predalniki, mizami, stoli, vitrinami, starinskimi svetili, slikami in dekorativnimi predmeti. komu je nad glavo svetil lestenec v kotu, kdo je nazdravljal s kozarci v vitrini in kaj vse je bilo skritega v pisalni mizi na levi, verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Ljudje imamo radi zgodbice o zgodovini posameznega kosa, vendar Lipovčeva povesta, da vseh ne povedo. Nekatere so intimne, spet druge zamolčijo zaradi identitete prodajalca.
Antikvitete kupujeta na območju Slovenije, posamezne, redke kose tudi v tujini. V presoji sta zahtevna, izbirata le smetano starega meščanskega pohištva. „Slovenci smo bili vseskozi pod tujim kulturnim vplivom, nekaj časa so bili tukaj Avstrijci, nato Italijani. Vsi pa so pustili svoj pečat, kar se lepo vidi tudi v stilu, ki so ga pri opremljanju izbirale meščanske družine,“ Tomaž razloži različnosti v slovenskem stilu opremljanja stanovanj.
Dodaja, da slovensko izbiro stanovanjske opreme vse premalo poznamo, zato se je odločil, da napiše knjigo Razvoj meščanskega pohištva v severovzhodni Sloveniji od 16. do začetka 20. stoletja. „Ljudem želim podati znanje o pohištvenih stilih pri nas.“
Denar v predalniku
Le nekateri kupci so poznavalci, večina je začetnikov, zato je ob obisku Antikvitet Lipovec povsem običajno, da je prva ura namenjena kratkemu učenju o značilnostih posameznih obdobij in stilov. Takšna prodaja je butična, zato vsak dobi dovolj pozornosti. Tomaž rad svetuje kupcem, kateri kos bo za njihovo stanovanje in finančno razpoložljivost najprimernejši, in opozori, da je nakup starine tudi dobra finančna naložba.
„Če boste denimo namesto starega kupuli nov, moderen predalnik, bo njegova cena skoraj enaka, vendar pa mu bo vrednost kmalu padla. Antikvitete so tukaj posebnost – vedno so v modi, njihova vrednost ostaja ali celo raste,“ namigne Tomaž.
Trenutni hit sta pri izbiri pohištva meščanski bidermajer in dunajska secesija, ki ju odlikujejo čistost linij ter vrhunski materiali. Zaradi preprostosti in elegance sta primerna tudi za kombinacijo z novejšimi kosi pohištva. Sicer pa se nekateri kupci odločajo le za majhne izdelke in slike, ki prostor predvsem okrasijo, vedno pa so primerni tudi za darilo.
Likalnik za nov avto
Kako nekateri starine previsoko vrednotijo, pa opiše Tanja: „Pred tedni je v trgovino stopil gospod s starim likalnikom, rekoč da ga želi prodati, ker kupuje nov avto.“ Osnovna vrednost starin, ki ne presegajo sto let, je namreč običajno precej majhna, saj jim šele restavriranje in obdelava dodata pravo vrednost.
Ob nakupu in prodaja se Lipovčeva ukvarjata tudi z obnovo starisnkega pohištva. V lastni restavratorski delavnici v Hočah pri Mariboru vsako antikviteto strokovno obnovijo. „Po originalnih postopkih površinske obdelave lesa,“ je skrivnosten Tomaž. Vsaka restavratorska delavnica naj bi pač imela tudi svoje skrivnosti…
Vsakemu kosu se je treba posebej posvetiti, zato je obnova lahko zamudna. Povprečen čas, ki je denimo potreben za obnovo garderobne omare, je 50 ur, pogosto pa restavriranje lahko zahteva tudi sto ur in več. Lipovčevo restavriranje se seveda razlikuje od muzejskega: „Pri nas je pomembno, da bo stol znova uporaben, medtem ko bo v muzeju le na ogled.“
Zna se torej zgoditi, da boste svoji antikviteti dodali pomembno uporabno vrednost. In morda se bo v naslednjem stoletju nekje pripovedovalo: Tukaj je nekoč sedel….
Povzeto po Anita Čebular, Delo – Trip, 21. marec 2007
Tomaž Lipovec iz Hoč živi od obnavljanja in prodaje starega pohištva. Pravi, da od stare šare ne more obogateti, lahko pa kakovostno oživiš. Slovenci s cenami starih kosov pretiravajo, 150 let star predalnik pa ne stane nič več kot nov.
Restavratorska delavnica 37-letnega Tomaža Lipovca v obrtni coni v Hočah pri Mariboru je smešna. Le dve popacani leseni stolički,na stenah pa male lesene police za orodje v obliki škatle. Dleta vseh vrst,izvijači,paste v raznobarvnih tubah, lesena kladiva, zraven pa naložene zamaščene krpe in krpice. Kljub temu v delavnici zaradi visokega stropa ne smrdi po kemičnih topilih. Tudi ne po sveži žagovini, saj nima resnega tišlarskega cirkularja.
Po stopnicah smo se vzpeli na podstrešno skladišče,kjer so med res hudo zaprašenimi omarami in 150 let starimi perilnimi predalniki nametani stoli prijetnih ovalnih oblik. Tomaž nam je brez zadržkov razlagal: »Tole je neobaročni stol, mizica iz obdobja secesije, se pravi iz začetka 20. stoletja, iz obdobja Cankarja.«
Ko mu je bilo šestnajst let, je pološčil in popravil 100 let star alt deutsch stol, ki ga je nekdo zavrgel. »Zdel se mi je tako lep, nekaj tako posebnega, da sem ga pobral in popravil.«
Ob koncu srednje šole je že dobil resno naročilo,ko je za družinskega znanca restavriral bidermajersko mizico.»Takrat sem prvič nekaj zaslužil!«
Tomaž je nežnega pogleda in mirnih,uglajenih gibov. V nasprotju z ženo Tanjo, ki je precej bolj odločna in v hiši skrbi za galerijo in finance. »Taki smo restavratorji. Denar in položnice me ne zanimajo preveč,« smeje priznava in dodaja, da je največji sovražnik popravljanja starega pohištva čas. »Če se vam v življenju mudi, ne boste nikoli iz zaprašene razbitine na novo ustvarili stare kredence!«
V starem pohištvu ga zanima predvsem zgodba. »Predstavljajte si, kaj vse je doživel in videl 200 let star predalnik.«
Malo smo pomislili, in res, kdo ve, katera mlada dama je v spodnjem predalu med perilom skrivala ljubezensko pisemce, kateri pijanček se je naslonil na njega, ko se je ponoči opotekal domov, in katera mati je molila na njem za sina, da bi se srečno vrnil s fronte.
Na skrinji je stal črn konjiček za guganje, pri najmlajših otrocih še danes priljubljen rekvizit. »Tole je res zanimiva 100 let stara igrača, narejena iz lepljenega papirja.«
V restavratorskem poslu ni dveh enakih kosov, ni dveh enakih postopkov, zato je stvar zamudna: »Najprej je treba naštudirati kulturna obdobja,tako da na mah prepoznaš stil. Potem stvar pregledaš in opraviš temeljito analizo.«
Resni restavrator se bo potrudil, da bo zamenjal le najnujnejše, in ohranil, kar se le da. Toda Lipovec nas je opozoril, da se obrtno restavratorstvo razlikuje od muzejskega: »Pri nas je pomembno, da stol obnovimo tako, da bo uporaben, medtem ko bo v muzeju le na ogled in ne bodo sedali nanj,«
V Sloveniji se s cenami stare pohištvene šare močno pretirava, meni Lipovec. » Star kos pohištva je vreden le toliko, kolikor zanj dobiš. In niti tolarčka več!«
Nazadnje mu je nekdo ponujal star železni likalnik in zanj hotel 2000 evrov: »V resnici je vreden 5000 tolarjev. Ljudje imajo glede vrednosti starega pohištva filmsko domišljijo. Sto let stare garderobne omare pa sploh prodati ne moreš. Preprosto jih je še preveč.«
Najprej nismo verjeli, ko nam je zatrdil, da obnovljeni 150 let stari predalnik stane od 250.000 tolarjev. Prav toliko ali še več moramo odšteti za novega.
»Z restavriranjem pri nas ne moreš obogateti, lahko pa umirjeno in kakovostno živiš,« priznava Lipovec, ki je pred 15 leti v Mariboru prvič začel restavrirati.
Danes ima v svoji delavnici zaposlena prijatelja Danija in Borisa, ki sta vsaj ob našem obisku delovala zgledno zadovoljno: »Dela je vse več. Ne dohajamo,« sta pokomentirala.
Največjo napako po besedah Lipovca restavratorji delajo s tem, ko se obnove lotijo takoj. »Kredenca se more aklimatizirati na sedemodstotno vlažnost, kakršna je v modernih stanovanjih s centralno kurjavo. Potem je primerna za obdelavo, sicer poka furnir.«
Diese Website verwendet Cookies, damit wir dir die bestmögliche Benutzererfahrung bieten können. Cookie-Informationen werden in deinem Browser gespeichert und führen Funktionen aus, wie das Wiedererkennen von dir, wenn du auf unsere Website zurückkehrst, und hilft unserem Team zu verstehen, welche Abschnitte der Website für dich am interessantesten und nützlichsten sind.
Unbedingt notwendige Cookies
Unbedingt notwendige Cookies sollten jederzeit aktiviert sein, damit wir deine Einstellungen für die Cookie-Einstellungen speichern können.
Wenn du diesen Cookie deaktivierst, können wir die Einstellungen nicht speichern. Dies bedeutet, dass du jedes Mal, wenn du diese Website besuchst, die Cookies erneut aktivieren oder deaktivieren musst.
Drittanbieter-Cookies
Diese Website verwendet Google Analytics, um anonyme Informationen wie die Anzahl der Besucher der Website und die beliebtesten Seiten zu sammeln.
Diesen Cookie aktiviert zu lassen, hilft uns, unsere Website zu verbessern.
Bitte aktiviere zuerst die unbedingt notwendigen Cookies, damit wir deine Einstellungen speichern können!