Danes kupec zahteva več …

Intervju v prilogi Moj dom (časnik Dnevnik). Klikni!

Za osebje pohištvenih salonov v mariborski in murskosoboški regiji z okolico sta poleg strokovnosti značilni posebna ustrežljivost in prijaznost. Predstavnike treh salonov, Alu Pohištva Suny iz Ljutomera, Interdoma in Antikvitet Lipovec iz Maribora, smo povprašali o njihovi trenutni ponudbi in konkurenčnosti na trgu.

Po besedah Milene Lakič iz Interdoma njihova ponudba temelji na priznanih domačih in italijanskih proizvajalcih pohištva vseh slogov, od baroka in bidermajerja do klasike, s poudarkom na kakovosti in primerni ceni. Pohištvo uvrščajo v srednji in visoki cenovni razred. Na vprašanje, kateri pohištveni programi so pri njih najbolje prodajani, odgovarja: »V vseh dvajsetih letih prodaje pohištva v lastnem pohištvenem salonu je ob vsej ponudbi pohištva za opremo stanovanja, hiše ali pisarne najbolje prodajano masivno klasično in stilno pohištvo priznanih italijanskih proizvajalcev Novalinea in Selva ter slovenskega proizvajalca Stilles. Strankam ponujamo pohištvo, ki ga ne vidijo povsod, današnji kupec namreč zahteva nekaj več. Lahko si izbere pohištvo po meri, barvo lesa in tudi blaga.«

Od osebnih fotografij do kamnov Swarovski

Kar zadeva konkurenčnost z drugimi saloni v regiji, Milena Lakič pravi, da pri njih kupcu svetujejo tudi na domu, računalniško izrišejo postavitev pohištva v prostoru, v stanovanje ga pripeljejo brezplačno in tudi zmontirajo. Dodatne posebnosti v pohištveni ponudbi so omar(ic)e in postelje s stranico, poslikano s fotografijo naših najdražjih in drugih motivov, prefinjeno izdelane intarzije, predalniki in klubske mizice, površinsko obdelani z zlatimi lističi, pohištvo v srebrni barvi ali okrašeno z dragocenimi kamni Swarovski. Zaradi pestre ponudbe stavijo na kupce iz vse Slovenije in tudi čez mejo, posebno iz Avstrije. »Za nas kupec ni le kralj, ampak že poslovni partner,« zatrjuje Milena Lakič.

Dekorativna in trajna menjalna vrednost

Tomaž Lipovec iz salona Antikvitete Lipovec jedrnato razlaga, da v njihovi prodajalni ponujajo pohištvo in predmete uporabne umetnosti višjega in visokega cenovnega razreda: »Naše pohištvo ima poleg uporabne vrednosti tudi dekorativno in trajno menjalno vrednost. To pomeni, da njegova vrednost s časom raste.« Po njegovih besedah najbolje prodajajo kose pohištva, ki so uporabni, ne samo lepi za oko: »To so denimo pisalne mize, omarice, predalniki in salonske mize. Če govorimo o stilu oziroma slogu, gre za dunajski bidermajer, secesijo oziroma na splošno historizem.« Na vprašanje, kaj lahko kupec pri njih kupi takšnega, česar drugi konkurenčni saloni v regiji nimajo, odgovarja: »Že desetletje imamo daleč največji tržni delež v regiji, ker je naše pohištvo vrhunsko restavrirano, ker imamo le pri nas opravljen državni strokovni izpit iz restavratorstva, ker je vse naše pohištvo ocenjeno s strani sodnega cenilca in izvedenca za uporabno umetnost in ker imamo lepo urejene in ažurirane spletne strani …«

Vrtni ležalniki za vse leto

Predstavnica razstavno-prodajnega salona Novak E92 oziroma podjetja Alu pohištvo Suny Tatjana Novak pravi, da njihovo vrtno pohištvo, izdelki lastne proizvodnje, sodi v višji srednji cenovni razred. Najbolje gredo v prodajo aluminijasti ležalniki Sun Aurora z mehanizmom za naklon hrbta na plinsko vzmet: »Ležalniki so lahki, udobni in elegantni ter kot vse drugo vrtno pohištvo ne potrebujejo posebnega vzdrževanja in jih lahko pustite zunaj vse leto.« Poleg ležalnikov v njihovi ponudbi najdemo tudi drugo aluminijasto vrtno pohištvo, namenjeno opremi zunanjih teras hotelov, smučišč, restavracij, zunanjih in notranjih bazenov ter prostorov za počitek po savnanju. »Nekatere garniture so primerne tudi za jedilnice oziroma notranjost restavracij,« je prepričana Tatjana Novak, hkrati pa opozarja še na druge posebnosti njihovega prodajnega programa, ki jih ločujejo od konkurence: »Smo edini, kjer lahko kupec sam izbere barvno kombinacijo svoje garniture v okviru barv kolekcije, tako da lahko naroči povsem unikatno garnituro. V naši novi kolekciji Suny 2009 najdete tudi ležalnike in stole s povišanim sediščem, kar je zelo udobno in praktično predvsem za starejše ljudi, hkrati pa je to zadnji modni trend. Povišan stol z mrežico Aurora lahko uporabite kot jedilniški stol v moderni kuhinji s povišanim pultom, ki prehaja v kuhinjsko mizo. Nove so tudi kakovostne aluminijaste klopi, kjer lahko izbirate med polnili, aluminijastimi letvicami in najlonskimi mrežicami Batyline.

Če potegnemo črto, vsaj kar zadeva naše tokratne sogovornike, lahko trdimo, da je ponudba pohištvenih salonov v pomurski in podravski regiji zelo pestra, v njej pa imajo posebno mesto visokokakovostni izdelki, ki so namenjeni tudi najbolj zahtevnim kupcem, ljubiteljem brezčasno lepega in uporabnega pohištva.
 

Starine, bogastvo s patino

Starine, bogastvo s patino  (klikni)
 20.11.2012, Maja Čebulj, Bonbon, priloga Večera

Dosedanja najvišja cena, ki jo je kupec plačal za starinsko omaro, je 28,3 milijona evrov. Zanimanje za starine, umetniška dela in zbirateljske kose je veliko tudi v času recesije. Tako pri kupcih kot pri prodajalcih.

Ko je 19-letni beufortski vojvoda Henrik Somerset leta 1726 v znamenitih florentinskih obrtnih delavnicah po svojih zamislih naročil izdelavo omenjene omare, si najverjetneje ni predstavljal, da bo čez 280 let prav ta omara najdražja na svetu. Trideset mojstrov je šest let izdelovalo tri metre visoko mojstrovino, poimenovano Badmintonski kabinet, ki jo lahko danes občudujemo v Muzeju Liechtenstein na Dunaju. Dobrih 28 milijonov evrov je pravzaprav skromna vsota v primerjavi s skoraj 200 milijoni, ki jih je katarska kraljeva družina odštela za sliko Paula Cezanna Igralci kart.

Kako je s cenami starin pri nas?

Dolgoletni antikvarist in restavrator Tomaž Lipovec iz Maribora zatrjuje, da trgovci s starinami in umetninami spoštujejo zaupnost svojih strank, zato so podatki o doseženih cenah in kupcih poslovna skrivnost. “Lahko pa povem, da je bil pred nekaj leti empirski pisalnik, sekretar v obliki lire, ki je bil ocenjen na sto tisoč evrov, po mojih informacijah prodan za le nekaj nižjo ceno. Cene starin so v zadnjih dvajset letih močno naraščale. Pri nas pa tudi v tujini je na trgu iskano pohištvo v stilu bidermajer, ker ne izgublja vrednosti in je zato dobra naložba. Manj prodajno zanimivo je pohištvo v staronemškem slogu, ki je v sedanji krizi izgubilo okoli tretjino vrednosti. Vsaka starina in umetnina je vredna točno toliko, kolikor je kupec pripravljeni zanjo plačati.”

Finančna stiska sili ljudi v iskanje možnosti za dodaten zaslužek. In starine, umetnine ter zbirateljski predmeti so tisti, za katere obstaja verjetnost, da lahko z njihovo prodajo tudi kaj zaslužimo. Ponudba tovrstnih predmetov je pri nas presegla povpraševanje in zato lahko zanje praviloma iztržimo čedalje manj. Marsikateri kupec vidi v trenutno ugodnejšem nakupu starin in umetnin naložbo za kasneje. “V zadnjem času opažamo na domačem trgu povečano ponudbo predmetov slabše kakovosti in nižje vrednosti, ki so navadno nezanimivi. Zaradi aktualne krize so kupci starin in umetnin postali zelo izbirčni. Zahtevajo zelo kvalitetne starine, z uporabno vrednostjo, narejene iz najkvalitetnejših materialov in po zelo dostopnih cenah. Takšnih predmetov je bilo pri nas malo, zato trgovci iščejo kvalitetne starine tudi ali predvsem zunaj naših meja,” pojasnjuje Lipovec.

Je dedkova pipa starina?

Kdaj lahko predmet opredelimo kot antikviteto, je tema diskusije tudi med poznavalci. Med laiki je tovrstno opredeljevanje velikokrat odvisno od let tistega, ki predmet ocenjuje. Mlademu človeku je starina lahko nekaj, kar je starejše od 50 let, starejšemu človeku toliko star predmet še nikakor ni starina. Praviloma kot starino opredeljujemo predmet, star več kot sto let. Lipovec pravi, da je zanj starina “predmet uporabne ali dekorativne umetnosti, pri čemer starost ne igra odločilne vloge, temveč zgolj umetnostna, uporabna in estetska vrednost predmeta. Sem sodijo tudi predmeti, ki so značilni za naše okolje, predmeti, ki so povezani z našo zgodovino ali pa so delo naših umetnikov in oblikovalcev. Res pa je, da v to kategorijo spada veliko predmetov prejšnjih stoletij in le malo iz današnjega časa.”

Vrednost starine je odvisna od marsičesa, pri čemer ima zadnjo besedo vedno trg. Ni zmeraj le starost tista, ki oblikuje vrednost antikvitete, pomemben dejavnik je tudi njena redkost. Tako je bil letos spomladi na avkciji v dunajski galeriji Westlicht prodan prototip fotoaparata Leica serije 0 iz leta 1923. Izdelanih je bilo le 25 prototipov, danes naj bi jih obstajalo še zgolj 12. Pri določanju cene so dejavniki še ohranjenost starine, poreklo in blagovna znamka. Povpraševanje po določenih starinah narekujejo tudi trenutni “modni” trendi. V tujini je na primer zanimanje za art deco izdelke izjemno veliko, kar se počasi seli tudi k nam.

Področji starinarstva in zbirateljstva se velikokrat prepletata. Slovenci smo že od nekdaj znani kot strastni zbiratelji marsičesa, najpogosteje kovancev, znamk, vojaške opreme in starih razglednic. Ker sta v času krize cenjeni srebro in zlato, so kovanci na trgu iskani, vendar se jih večina proda zgolj po teži. Le izjemni kovanci zgodovinske in redke zbirateljske vrednosti ohranjajo ceno. Že vpogled v ponudbo vojaške opreme na največjem slovenskem prodajnem portalu Bolha kaže na priljubljenost teh predmetov med zbiratelji, med katerimi je največje povpraševanje po predmetih iz druge svetovne vojne. Poznavalci tega trga se raje odločajo za nakupe na tujih tržiščih, kjer so cene praviloma nižje kot pri nas, pa tudi prodaja na tujih spletnih portalih, npr. eBayu, je živahnejša kot pri nas. Na Bolhi je največja ponudba umetniških slik in gobelinov in tudi Tomaž Lipovec ugotavlja, da je na našem trgu zelo pestra ponudba slik, od zelo amaterskih do izjemno kvalitetnih. “Vedno znova me preseneča, kakšne slike najdejo kupca. Hitro in za pravo ceno pa se prodajo slike uveljavljenih domačih slikarjev.”

Skrb za našo kulturno dediščino

Z ohranjanjem starin kažemo tudi naš odnos do kulturne dediščine. Društvo restavratorjev Slovenije na spletni strani navaja, da spada med kulturno dediščino vse, kar je starejše od sedemdeset let in je nekoč služilo svojemu namenu ter je preživelo do današnjih dni. Skrb zanje je skrb vseh nas, ki tovrstne predmete posedujemo ali smo njihovi uradni skrbniki. Z restavriranjem poskušamo predmetu vrniti njegov prvotni videz, pri čemer je treba slediti etičnemu kodeksu konservatorsko-restavratorske stroke, ki postavlja integriteto predmeta pred vse druge vidike. Pretirano restavriranje namreč zmanjšuje vrednost starini.

Vpogled v tuje spletne strani razkrije, da je med zbiralci starin cenjena tudi keramika, ki so jo od leta 1870 izdelovali v tovarni Schütz v Libojah pri Celju. “Tovarna je bila ustanovljena v obdobju Avstro-Ogrske in je bila podružnica tovarne iz Moravske. Glede tehnologije in dekoracije je preživljala najpomembnejše obdobje od 1871. do 1918. Njeni izdelki iz zadnje tretjine 19. stoletja so v glavnem dobro poznani, saj so zelo značilno oblikovani in okrašeni. Večji problem je s tistimi med obema vojnama in s povojno produkcijo. Tudi tehnološki razvoj je bil usmerjen v center države, na Dunaj, v sodelovanje z Avstrijskim muzejem za umetnost in industrijo, sedanjim MAK. Od tam so prihajali načrti za izdelke, pa tudi inovativne tehnološke rešitve. Tovarna je do leta 1918 sodelovala tudi z obrtno šolo pri Muzeju za umjetnost i obrt v Zagrebu. Skratka, bila je zelo kozmopolitska,” razlaga dr. Mateja Kos, strokovnjakinja za keramiko iz Narodnega muzeja Slovenije.

Kakšne so cene keramike Schütz na tujih spletnih straneh? Iz proizvodnega leta 1900 se ponujajo krožnik za 339 dolarjev, par vaz v obliki zidnih dekoracij za 1600 dolarjev, majolika za 700 dolarjev, tista iz leta 1935 pa za 195 dolarjev. Na Bolhi se da pecljat servirni pladenj dobiti za 80 evrov. Dr. Kosova meni, da je “posebno libojska keramika na našem tržišču in takoj za mejo zelo precenjena, saj so se zaradi povpraševanja na trgu cene močno povišale in so ti predmeti dražji kot primerljivi izdelki drugih srednjeevropskih tovarn”.

Na območju Pohorja so bile od konca 17. do sredine 19. stoletja zelo dejavne tudi glažute – steklarne. Največja pohorska steklarna je bila pri Rušah in je sredi 19. stoletja zaposlovala nad 200 ljudi. Poleg izdelkov za vsakdanjo rabo so izdelovale še finejše izdelke iz brušenega in kristalnega stekla. “Nekatere od teh steklarn so uspešno konkurirale tistim na sedanjem avstrijskem Štajerskem. Značilni izdelki pohorskih steklarn so zelo dobro znani in tudi ovrednoteni z ustrezno ceno. Gre namreč za množično (industrijsko) proizvodnjo in za izdelke, namenjene vsakdanji uporabi. Teh pa navadno ne shranjujemo in ne pazimo nanje prav posebno. Na tržišču je redkejše le zgodnje pohorsko steklo iz 17. in 18. stoletja. Pa tudi v tem primeru gre za manufakturno proizvodnjo,” pojasnjuje Kosova. Opozarja, da gre pri ponudbi na trgu pogosto tudi za dvomljiv izvor in sploh ni rečeno, da res kupimo pohorski izdelek.  Dr. Kosova še navaja, da muzeji še vedno odkupujejo libojsko keramiko in izdelke pohorskih glažut, vendar različni muzeji različno. Največ libojske keramike hrani Pokrajinski muzej Celje, največ izdelkov pohorskih steklarn pa Pokrajinski muzej Maribor.

Izjemne starine vedno najdejo kupca

Iz Štajerca: Njegovi unikati gredo iz Maribora v svet

Iz Štajerca: Njegovi unikati gredo iz Maribora v svet (klikni)

Branka Bezjak

Tomaž Lipovec, solastnik tačas edine antike v Mariboru, se 25 let ukvarja s starinami in umetninami, tudi oblikuje les.

Pred leti jih je bilo sedem, sedaj so v Antikvitete Lipovec edini v Mariboru, pri katerih si je mogoče ogledati, kupiti, se posvetovati o starinah. Tomaž Lipovec, solastnik, sicer pa inženir lesarstva, izvedenec in cenilec za uporabno umetnost, restavrator, v zadnjem času tudi oblikovalec izdelkov iz lesa, pravi, da so si v 25 letih nabrali toliko izkušenj, znanja in tudi zaupanja kupcev, da so se obdržali tudi po gospodarski krizi. Ugotavlja pa, da so se v zadnjih letih vendarle spremenile navade ljudi, da so postali pri nakupih bolj preudarni: “Če so se prej s starinami opremljale celotne hiše, se te sedaj bolj kupujejo kot detajli k modernemu pohištvu. Zato so bolj zanimivi manjši kosi, denimo omarice, lestenci, stoli, fotelji. Še zmeraj je med kupci veliko zanimanja za pohištvo iz obdobja bidermajerja, ker sodi k modernemu, tudi iz obdobja secesije, zadnje čase tudi art decoja iz leta 1930.”

Po teh letih mu kupci tudi že zaupajo, tudi spustijo v svoje domove, da jim svetuje, saj vedo, da bodo spoštovali njihovo zasebnost. V njihove sodobne prostore na začetku Titove ceste v središču Maribora, s katerimi torej dokazujejo, da spoj sodobnega in starega zelo dobro funkcionira, sicer večinoma prihajajo ozaveščeni kupci, ki se spoznajo na starine, denimo arhitekti, opremljevalci prostorov, ki tudi natančno vedo, kaj iščejo. In izbira, prodaja kaže, da je v zadnjem času bolj kot stil in starost pomembna uporabnost pohištva in da se to sklada z drugimi kosi. Sicer pa so antikvitete še zmeraj dobra naložba, prav tako slike. Tudi njihova vrednost nekoliko niha, a prava umetnina ali starina se da zmeraj prodati, pravi Lipovec. Za kulturno dediščino velja nekaj, kar je staro okoli sto let, sicer pa so za vrednost bolj pomembne uporabnost, lepota, ohranjenost določenega predmeta. “Kak kos iz obdobja art decoja bo morda lahko vreden veliko več kot kos iz 15. stoletja,” dodaja. S soprogo kose iščeta na sejmih v tujini, preko spleta, nekaj jim stranke same ponujajo, pošljejo fotografije. “Pri nas ni več veliko res vrednih predmetov, gradove so po drugi svetovni vojni izropali okoliški kmetje. V 70., 80. letih prejšnjega stoletja so jih prodali Avstrijcem za majhen denar, saj tega niso znali ceniti. Podeželje je torej večinoma izropano, po mestih se je nekaj ohranilo iz roda v rod. K sreči je tudi nekaj ljubiteljskih zbiralcev, ki to ohranjajo, znajo ceniti. Pomagajo tudi muzeji s svetovanjem o načinih restavriranja in konzerviranja,” razlaga poznavalec. Prednost njihovega podjetja je poleg izkušenosti in tradicije tudi v tem, da ponujajo strankam celotno ponudbo, od svetovanja, posredovanja, prodaje do restavriranja v lastni delavnici v Hočah. Tam Lipovec s sodelavci poskrbi, da predmeti ne dobijo le novega, lepšega videza, ampak predvsem, da so spet uporabni, in to še veliko let. “Za razliko od muzejskega pohištva, ki je po obnovi le na ogled, mora to pohištvo zdržati dlje časa, ne pa, da ga stranka po dveh letih prinese nazaj.”

V prodajnem postoru ponujajo tudi kristal Rogaška, saj povezujejo slovensko kakovost, pravita zakonca Lipovec.

Novejše pohištvo iz vezanih plošč ni toliko občutljivo niti na temperaturne spremembe niti vlago v stanovanjih, zato pa masivno pohištvo zlasti na spremembe vlažnosti. Pred restavriranjem vsak kos pohištva najprej klimatizirajo, da ga pripravijo na pogoje. Je danes težko dobiti sodelavce pri tem? “Mladi nimajo razvitih teh ročnih spretnosti, zato jih je res težko dobiti. Delavca si moraš sam privzgojiti in ga naučiti, nihče ne pride z znanjem. In potem ga je treba tudi obdržati, da ne odide. Te zadeve mladih ne zanimajo, ampak sodobna tehnologija – mobilni telefoni, internet. Mehanikov, tehnikov skorajda ni,” razlaga. Zamisel žene Tanje je bila, da v salonu ob starinah, umetninah, slikah prodajajo tudi kristal Steklarne Rogaška. “Ocenila sva, da se ta dopolnjuje z našo ponudbo, ne nazadnje je tudi kristal ene vrste umetnostna obrt, to pomeni, da je tudi ciljna skupina kupcev podobna, to so tisti, ki znajo ceniti kakovost in slovenske proizvode.”

Gozdnata država brez industrije
Tomaž Lipovec obžaluje, da je pri nas lesnopredelovalna industrija izumrla, zlasti, ker imamo zelo kakovosten les. “Zanimivo je spremljati javne dražbe hlodovine, ko vidiš, da pridejo kupci s celega sveta, iščejo določene kose, kupujejo denimo resonančni les, ki se uporablja za glasbila ali za kakšne druge posebne izdelke. To je visokogorski les, ki je res izredno cenjen in tudi kakovosten. Lahko bi ga doma predelali in potem izdelke dražje prodali. Namesto tega kupujemo nazaj drage polizdelke. To je žalostno. V Avstriji je denimo bil to državni projekt, v katerega so vlagali 30 let, v predelavo lesa, v podjetja. Pri nas so poskusi, bomo videli, ali bo to res oživelo,” pravi.

Sta v teh letih naletela na kakšen kos, ki ga ne bi prodala? “Kot ljubitelj umetnosti, starin zmeraj nihaš, saj si hkrati tudi v vlogi trgovca. Toda ne nazadnje se za pravo ceno zmeraj vse proda. Kjer je volja na obeh straneh, se da zmerja dogovoriti,” pove iz izkušenj.

Zadnjih nekaj let se Lipovec ukvarja tudi z oblikovanjem lesa. “Ob vsakodnevnem delu je to kot terapija, da si popestrim, presekam vsakdan. Preprosto uživam v tem, ne delam tega zaradi posla. Če pa uspe, pač uspe. Les res obvladam, razvil sem tudi svojo tehnologijo hladnega zvijanja lesa s trakovi, tako da imajo vsi moji izdelki svoj stil, prepoznavnost, pečat,” pojasni. Izpod njegovih rok tako nastanejo različni kosi, denimo servirni voziček, stol, luč …

Osebni Arhiv: Servirni voziček je nastal brez predhodnega naročnika, zgolj iz navdiha.

Največkrat ustvarja brez predhodnega naročnika, za razliko od lesenih torbic, ki so se v zadnjih letih že lepo prijele. Tudi pri tem prav tako v prvi vrsti stavi na uporabnost, praktičnost, ne le na to, da je predmet lep. V preteklih letih jih je prodal že okoli 400 po vseh kontinentih sveta. Ko se pokaže zanimanje, izdela novo serijo 20 torbic. Začelo se je s prototipom, ki ga je prodal, nato so začela naročila naraščati. Najprej jih je nekaj prodal v Portorožu, Ljubljani, potem se je odprlo, prihajati so pričela tudi naročila iz tujine. “Ni pa tega toliko, da bi lahko od tega živel, ampak zgolj kot dodatek,” dodaja.

Lesene torbice so pravi hit

Imajo tudi spletno trgovino, sicer pa so jim pri prodoru na tuje trge pomagali tudi Slovenci po svetu, ki promovirajo slovenske izdelke, to, da je Slovenija tretja najbolj gozdnata država v Evropi. “Zato se je res treba zahvaliti Slovencem v Avstraliji, Islandiji, ZDA. Tako smo sodelovali tudi na newyorškem Fashion Weeku, prejeli so tudi cenjeno mednarodno nagrado Art & Craft Design of Art. Med 200 udeleženci iz 46 držav smo zasedli drugo mesto. To je bilo res veliko presenečenje, ker so sodelovala res velika podjetja, jaz pa kot posameznik, rokodelec. Takrat smo se prijavili sami, sedaj smo že povabljeni k sodelovanju.”

Vsak oblikovalec mora poznati pretekle stile, obdobja, preteklost, potem je vse v modernizaciji, še pojasnjuje. “Poznam oblike, ornamentiko, konstrukcijske značilnosti in potem iz tega gradim. Ne more biti nekdo oblikovalec oblek ali pohištva, če ne pozna stilov preteklosti,” meni Lipovec. Nekoč so bili slovenski oblikovalci in z njimi tudi slovenski izdelki znani po svetu, če izpostavimo dva največja – Jožeta Plečnika ali pa Nika Kralja s svojim znanim stolom Rex, ki je vključen tudi v zbirko Muzeja sodobne umetnosti MOMA v New Yorku. “Danes se v oblikovanje, v oblikovalce žal ne vlaga.”

Članek je na voljo na povezavi: https://www.vecer.com/iz-stajerca-njegovi-unikati-gredo-iz-maribora-v-svet-6539333

Kupujemo Mariborčani starinsko pohištvo in druge predmete?

Kupujemo Mariborčani starinsko pohištvo in druge predmete?  (klikni)

Mariborinfo.com, Simona Dijak, februar 2017

Tudi mladi kupujejo starine za svoj dom

Tudi mladi kupujejo starine za svoj dom (klikni)

Prodaja starin je zaradi rastočega povpraševanja in cen perspektivnejša od restavratorstva. To zahteva veliko dela in časa, kar cenijo le redki.

Foto: Urban Štebljaj

Pred nakupom starinskega pohištva od starinarjev zahtevajte potrdilo o originalnosti želenega kosa, svetuje Tomaž Lipovec, starinar in restavrator iz mariborske Antikvitete Lipovec.

Mariborska Antikviteta Lipovec, specializirana za prodajo starinskega pohištva in predmetov uporabne umetnosti ter restavriranje, je poleg ljubljanske Antikvitete Novak, ki prodaja starine in umetnine, ena redkih starinarn s kakovostno ponudbo, pravi Tomaž Lipovec, lastnik najprej omenjene starinarne.

V tem poslu je od leta 1991, razmišlja pa o franšizni trgovini v Ljubljani ali na Obali. V Antikviteti Lipovec prodajajo starinsko pohištvo iz Avstroogrske, ki je višje kakovosti in višjega cenovnega razreda, kupujejo pa ga tudi na Hrvaškem in v Avstriji.

Največ zanimanja za pohištvo iz bidermajerja in secesije

Lipovec pravi, da rase povpraševanje po večjih in tudi dražjih kosih meščanskega starinskega pohištva, ki so kakovostno izdelani, večinoma v bližnjih kulturnih prestolnicah, kot je Dunaj.

Največje povpraševanje je po kakovostnem pohištvu dunajskega bidermajerja, ki sega v prvo polovico 19. stoletja. Zadnja leta je v tujini in tudi pri nas več zanimanja za secesijsko pohištvo, ki so ga v začetku 20. stoletja izdelovali v dunajskih delavnicah, njihovo delo pa je s čistimi linijami in vzorci močno vplivalo tudi na naše delavnice.

Kupci s čutom za estetiko in tradicijo

Naši kupci so navadno premožnejši, bolj izobraženi in s čutom za estetiko, pravi Tomaž Lipovec. Večina kupcev ima v povprečju okoli 50 let. V zadnjem času se za nakupe starinskega pohištva s pomočjo staršev odloča tudi veliko mladih.

Ljudje s starinskim meščanskim pohištvom opremljajo meščanska stanovanja in tudi moderne hiše. Zadnja leta je navada, da arhitekti v načrt notranje opreme vključijo tudi nekaj kosov starinskega pohištva, da po Lipovčevih besedah dajo prostoru pridih domačnosti, tradicije in družinske zgodovine.

Zadnjih deset let ljudje iz vse države Antikviteto Lipovec najdejo tudi na njenih spletnih strani, tako pa dobijo petino naročil. Večina kupi starinsko pohištvo, ker jim je všeč, nekateri pa tudi kot naložbo, saj špekulirajo, da bo vrednost zrasla.

Tomaž Lipovec pravi, da je v Sloveniji zelo malo starinarn s tako kakovostnim pohištvom in predmeti uporabne umetnosti, kot so ure, lestenci in drugi drobni predmeti, kot je njihovo. Primerljivo ponudbo ima na primer Antikviteta Novak v Ljubljani.

Restavriranje pohištva zaupajte izkušenim mojstrom

Po novem zakonu o kulturni dediščini, ki velja mesec dni, lahko le tisti, ki so opravili restavratorski izpit, posegajo v kulturno dediščino, kamor med drugim sodi 70 let in več staro pohištvo.

Ker restavratorsko delo pomeni od 30 do 80 odstotkov prodajne vrednosti, Tomaž Lipovec kupcem pred nakupom svetuje, naj se pozanimajo, kdo je restavriral pohištvo.

Pri nekorektno opravljenem delu se kujejo največji dobički, nestrokovni posegi, kot je pokanje lesa, se pokažejo šele čez leto, dve. Pred izbiro restavratorja se je dobro pozanimati o njegovih referencah, kakovostni pa so po Lipovčevi oceni štirje.

Vsako leto zrastejo cene za desetino

Cene starinskega pohištva rasejo povprečno za deset odstotkov na leto. Manjšim in bolj uporabnim kosom, kot so klubske mizice, cene še hitreje rasejo. Cena garderobnih omar se je v primerjavi s pisalnimi mizami in manjšimi omarami le malo povišala.

Starinsko pohištvo je dobra naložba, saj cene stalno rasejo, hkrati pa ima tako pohištvo še dekorativno in menjalno vrednost, še pravi Lipovec.

Cene: Pisalnik je v petih letih pridobil trikratno ceno

• Tomaž Lipovec je pred leti restavriral sekreter – pisalnik empirskega sloga iz časa okoli leta 1800 in ga prodal kupcu, ki ga je selil v tujino. Pred petimi leti ga je vrnil Lipovcu, ta pa ga je znova prodal za okoli 20 tisoč evrov oziroma trikrat dražje kot prvič.
• Starinski lestenec stane od 400 do dva tisoč evrov, cena pa je odvisna od starosti, izdelave in velikosti. Starinarji lestence očistijo in električno obnovijo, da so primerni za takojšnjo uporabo.
• Zelo aktualne so tudi klubske mizice za dnevni prostor. Med njimi so najbolj popularne neobaročne mizice iz srede 19. stoletja. Za tako obnovljeno mizico z garancijo boste plačali okoli 850 evrov.
• Večina se na starinsko pohištvo ne spozna, zato od starinarjev zahtevajte potrdilo o originalnosti kosa, ki ga nameravate kupiti.
• Starinsko pohištvo za svoje poslovne prostore kupujejo tudi odvetniki, zdravniki, banke in druge finančne ustanove.

Petra Šubic, Finance, 1.4.2008 (Klikni za povezavo na članek)