Starinarna v modernem ambientu dokazuje združljivost
Najboljša izbira: bidermajer in dunajska secesija
Moderno se dobro ujema s starinami – Antikvitete niso le okras, ampak tudi dobra finančna naložba – Šele z restavriranjem dobi kos svojo pravo vrednost
Nekoliko začudena psotojim pred moderno stavbo. Moja predstava o antikvariatu z visokimi stropovi, oboki in skrivnostnimi sobami se v trenutku sesede. Svetel in sodoben prostor, pravi okras mesta, je od avgusta lani domovanje Antikvitet Lipovec v Mariboru.
“Namenoma smo iskali moderen prostor, da ljudem pokažemo, da je staro dober dodatek novega,” zatrdita lastnika Tomaž in Tanja Lipovec, ki sta pred petnajstimi leti odprla novo trgovino v mariborskem gradu. Starine spoštujeta, negujeta in popravljata. So kot njuni otroci – enostavno jih imata rada.
V trgovini me nehote prevzame spoštovanje. skoraj po prstih hodim med starinskim pohištvom, predalniki, mizami, stoli, vitrinami, starinskimi svetili, slikami in dekorativnimi predmeti. komu je nad glavo svetil lestenec v kotu, kdo je nazdravljal s kozarci v vitrini in kaj vse je bilo skritega v pisalni mizi na levi, verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Ljudje imamo radi zgodbice o zgodovini posameznega kosa, vendar Lipovčeva povesta, da vseh ne povedo. Nekatere so intimne, spet druge zamolčijo zaradi identitete prodajalca.
Antikvitete kupujeta na območju Slovenije, posamezne, redke kose tudi v tujini. V presoji sta zahtevna, izbirata le smetano starega meščanskega pohištva. “Slovenci smo bili vseskozi pod tujim kulturnim vplivom, nekaj časa so bili tukaj Avstrijci, nato Italijani. Vsi pa so pustili svoj pečat, kar se lepo vidi tudi v stilu, ki so ga pri opremljanju izbirale meščanske družine,” Tomaž razloži različnosti v slovenskem stilu opremljanja stanovanj.
Dodaja, da slovensko izbiro stanovanjske opreme vse premalo poznamo, zato se je odločil, da napiše knjigo Razvoj meščanskega pohištva v severovzhodni Sloveniji od 16. do začetka 20. stoletja. “Ljudem želim podati znanje o pohištvenih stilih pri nas.”
Denar v predalniku
Le nekateri kupci so poznavalci, večina je začetnikov, zato je ob obisku Antikvitet Lipovec povsem običajno, da je prva ura namenjena kratkemu učenju o značilnostih posameznih obdobij in stilov. Takšna prodaja je butična, zato vsak dobi dovolj pozornosti. Tomaž rad svetuje kupcem, kateri kos bo za njihovo stanovanje in finančno razpoložljivost najprimernejši, in opozori, da je nakup starine tudi dobra finančna naložba.
“Če boste denimo namesto starega kupuli nov, moderen predalnik, bo njegova cena skoraj enaka, vendar pa mu bo vrednost kmalu padla. Antikvitete so tukaj posebnost – vedno so v modi, njihova vrednost ostaja ali celo raste,” namigne Tomaž.
Trenutni hit sta pri izbiri pohištva meščanski bidermajer in dunajska secesija, ki ju odlikujejo čistost linij ter vrhunski materiali. Zaradi preprostosti in elegance sta primerna tudi za kombinacijo z novejšimi kosi pohištva. Sicer pa se nekateri kupci odločajo le za majhne izdelke in slike, ki prostor predvsem okrasijo, vedno pa so primerni tudi za darilo.
Likalnik za nov avto
Kako nekateri starine previsoko vrednotijo, pa opiše Tanja: “Pred tedni je v trgovino stopil gospod s starim likalnikom, rekoč da ga želi prodati, ker kupuje nov avto.” Osnovna vrednost starin, ki ne presegajo sto let, je namreč običajno precej majhna, saj jim šele restavriranje in obdelava dodata pravo vrednost.
Ob nakupu in prodaja se Lipovčeva ukvarjata tudi z obnovo starisnkega pohištva. V lastni restavratorski delavnici v Hočah pri Mariboru vsako antikviteto strokovno obnovijo. “Po originalnih postopkih površinske obdelave lesa,” je skrivnosten Tomaž. Vsaka restavratorska delavnica naj bi pač imela tudi svoje skrivnosti…
Vsakemu kosu se je treba posebej posvetiti, zato je obnova lahko zamudna. Povprečen čas, ki je denimo potreben za obnovo garderobne omare, je 50 ur, pogosto pa restavriranje lahko zahteva tudi sto ur in več. Lipovčevo restavriranje se seveda razlikuje od muzejskega: “Pri nas je pomembno, da bo stol znova uporaben, medtem ko bo v muzeju le na ogled.”
Zna se torej zgoditi, da boste svoji antikviteti dodali pomembno uporabno vrednost. In morda se bo v naslednjem stoletju nekje pripovedovalo: Tukaj je nekoč sedel….
Povzeto po Anita Čebular, Delo – Trip, 21. marec 2007
