Pred leti jih je bilo sedem, sedaj so v Antikvitete Lipovec edini v Mariboru, pri katerih si je mogoče ogledati, kupiti, se posvetovati o starinah. Tomaž Lipovec, solastnik, sicer pa inženir lesarstva, izvedenec in cenilec za uporabno umetnost, restavrator, v zadnjem času tudi oblikovalec izdelkov iz lesa, pravi, da so si v 25 letih nabrali toliko izkušenj, znanja in tudi zaupanja kupcev, da so se obdržali tudi po gospodarski krizi. Ugotavlja pa, da so se v zadnjih letih vendarle spremenile navade ljudi, da so postali pri nakupih bolj preudarni: “Če so se prej s starinami opremljale celotne hiše, se te sedaj bolj kupujejo kot detajli k modernemu pohištvu. Zato so bolj zanimivi manjši kosi, denimo omarice, lestenci, stoli, fotelji. Še zmeraj je med kupci veliko zanimanja za pohištvo iz obdobja bidermajerja, ker sodi k modernemu, tudi iz obdobja secesije, zadnje čase tudi art decoja iz leta 1930.”

Po teh letih mu kupci tudi že zaupajo, tudi spustijo v svoje domove, da jim svetuje, saj vedo, da bodo spoštovali njihovo zasebnost. V njihove sodobne prostore na začetku Titove ceste v središču Maribora, s katerimi torej dokazujejo, da spoj sodobnega in starega zelo dobro funkcionira, sicer večinoma prihajajo ozaveščeni kupci, ki se spoznajo na starine, denimo arhitekti, opremljevalci prostorov, ki tudi natančno vedo, kaj iščejo. In izbira, prodaja kaže, da je v zadnjem času bolj kot stil in starost pomembna uporabnost pohištva in da se to sklada z drugimi kosi. Sicer pa so antikvitete še zmeraj dobra naložba, prav tako slike. Tudi njihova vrednost nekoliko niha, a prava umetnina ali starina se da zmeraj prodati, pravi Lipovec. Za kulturno dediščino velja nekaj, kar je staro okoli sto let, sicer pa so za vrednost bolj pomembne uporabnost, lepota, ohranjenost določenega predmeta. “Kak kos iz obdobja art decoja bo morda lahko vreden veliko več kot kos iz 15. stoletja,” dodaja. S soprogo kose iščeta na sejmih v tujini, preko spleta, nekaj jim stranke same ponujajo, pošljejo fotografije. “Pri nas ni več veliko res vrednih predmetov, gradove so po drugi svetovni vojni izropali okoliški kmetje. V 70., 80. letih prejšnjega stoletja so jih prodali Avstrijcem za majhen denar, saj tega niso znali ceniti. Podeželje je torej večinoma izropano, po mestih se je nekaj ohranilo iz roda v rod. K sreči je tudi nekaj ljubiteljskih zbiralcev, ki to ohranjajo, znajo ceniti. Pomagajo tudi muzeji s svetovanjem o načinih restavriranja in konzerviranja,” razlaga poznavalec. Prednost njihovega podjetja je poleg izkušenosti in tradicije tudi v tem, da ponujajo strankam celotno ponudbo, od svetovanja, posredovanja, prodaje do restavriranja v lastni delavnici v Hočah. Tam Lipovec s sodelavci poskrbi, da predmeti ne dobijo le novega, lepšega videza, ampak predvsem, da so spet uporabni, in to še veliko let. “Za razliko od muzejskega pohištva, ki je po obnovi le na ogled, mora to pohištvo zdržati dlje časa, ne pa, da ga stranka po dveh letih prinese nazaj.”

Gozdnata država brez industrije
Tomaž Lipovec obžaluje, da je pri nas lesnopredelovalna industrija izumrla, zlasti, ker imamo zelo kakovosten les. “Zanimivo je spremljati javne dražbe hlodovine, ko vidiš, da pridejo kupci s celega sveta, iščejo določene kose, kupujejo denimo resonančni les, ki se uporablja za glasbila ali za kakšne druge posebne izdelke. To je visokogorski les, ki je res izredno cenjen in tudi kakovosten. Lahko bi ga doma predelali in potem izdelke dražje prodali. Namesto tega kupujemo nazaj drage polizdelke. To je žalostno. V Avstriji je denimo bil to državni projekt, v katerega so vlagali 30 let, v predelavo lesa, v podjetja. Pri nas so poskusi, bomo videli, ali bo to res oživelo,” pravi.

Sta v teh letih naletela na kakšen kos, ki ga ne bi prodala? “Kot ljubitelj umetnosti, starin zmeraj nihaš, saj si hkrati tudi v vlogi trgovca. Toda ne nazadnje se za pravo ceno zmeraj vse proda. Kjer je volja na obeh straneh, se da zmerja dogovoriti,” pove iz izkušenj.

Zadnjih nekaj let se Lipovec ukvarja tudi z oblikovanjem lesa. “Ob vsakodnevnem delu je to kot terapija, da si popestrim, presekam vsakdan. Preprosto uživam v tem, ne delam tega zaradi posla. Če pa uspe, pač uspe. Les res obvladam, razvil sem tudi svojo tehnologijo hladnega zvijanja lesa s trakovi, tako da imajo vsi moji izdelki svoj stil, prepoznavnost, pečat,” pojasni. Izpod njegovih rok tako nastanejo različni kosi, denimo servirni voziček, stol, luč …

Osebni Arhiv: Servirni voziček je nastal brez predhodnega naročnika, zgolj iz navdiha.

Največkrat ustvarja brez predhodnega naročnika, za razliko od lesenih torbic, ki so se v zadnjih letih že lepo prijele. Tudi pri tem prav tako v prvi vrsti stavi na uporabnost, praktičnost, ne le na to, da je predmet lep. V preteklih letih jih je prodal že okoli 400 po vseh kontinentih sveta. Ko se pokaže zanimanje, izdela novo serijo 20 torbic. Začelo se je s prototipom, ki ga je prodal, nato so začela naročila naraščati. Najprej jih je nekaj prodal v Portorožu, Ljubljani, potem se je odprlo, prihajati so pričela tudi naročila iz tujine. “Ni pa tega toliko, da bi lahko od tega živel, ampak zgolj kot dodatek,” dodaja.

Imajo tudi spletno trgovino, sicer pa so jim pri prodoru na tuje trge pomagali tudi Slovenci po svetu, ki promovirajo slovenske izdelke, to, da je Slovenija tretja najbolj gozdnata država v Evropi. “Zato se je res treba zahvaliti Slovencem v Avstraliji, Islandiji, ZDA. Tako smo sodelovali tudi na newyorškem Fashion Weeku, prejeli so tudi cenjeno mednarodno nagrado Art & Craft Design of Art. Med 200 udeleženci iz 46 držav smo zasedli drugo mesto. To je bilo res veliko presenečenje, ker so sodelovala res velika podjetja, jaz pa kot posameznik, rokodelec. Takrat smo se prijavili sami, sedaj smo že povabljeni k sodelovanju.”

Vsak oblikovalec mora poznati pretekle stile, obdobja, preteklost, potem je vse v modernizaciji, še pojasnjuje. “Poznam oblike, ornamentiko, konstrukcijske značilnosti in potem iz tega gradim. Ne more biti nekdo oblikovalec oblek ali pohištva, če ne pozna stilov preteklosti,” meni Lipovec. Nekoč so bili slovenski oblikovalci in z njimi tudi slovenski izdelki znani po svetu, če izpostavimo dva največja – Jožeta Plečnika ali pa Nika Kralja s svojim znanim stolom Rex, ki je vključen tudi v zbirko Muzeja sodobne umetnosti MOMA v New Yorku. “Danes se v oblikovanje, v oblikovalce žal ne vlaga.”

Članek je na voljo na povezavi: https://www.vecer.com/iz-stajerca-njegovi-unikati-gredo-iz-maribora-v-svet-6539333