Po dunajskem kongresu, leta 1815, je prišlo do ustanovitve Germanske konfederacije. To je tudi začetek obdobja bidermajerja, ki doseže vrhunec leta 1830. Ta čas zaznamujeta izredni znanstveni in tehnični napredek ter vzpon boržuazije.

Bidermajer je stil, katerega je boržuazija naredila za boržuazija. Ne obstaja več dvorski slog – nasprotno; tudi na dvoru sprejmejo bidermajer. Pohištvo v tem slogu žari z neko toplo atmosfero, kar ustvarja udobje. Okrogla salonska miza postane središče družinskega dogajanja. Udobne zofe kar vabijo, da se na njih preživijo dolgi večeri ob pogovoru, igranju kart ali ročnemu delu. Oblikujejo se majhni kosi pohištva, z mnogo predali (šivalne mizice, igralne mizice, sekreterji,…). Posebno priljubljene so steklene omare oz. vitrine, v katerih se s ponosom razkazujejo brušeni kozarci, prelep porcelan ali srebrni izdelki.

Značilnost bidermajerskega pohištva so črni stebri, ki se pojavljajo na predalnikih, vitrinah, omarah, kot noge miz, …ter motivi lire.

V kvaliteti in domišljiji izdelave pohištva prednjači Dunaj, kjer je bilo v tem času tristo mizarkih delavnic. V tem času se pojavijo prve trgovine s pohištvom.

Zaradi omejenega stanovanjskega prostora, je meščanstvo primorano prostor izkoristiti racionalno. To jim nudi prav bidermajersko pohištvo: posamezni kosi pohištva so majhni, enostavnih, ravnih oblik in izredno elegantni. Prav zaradi tega je bidermajersko pohištvo, tako kot nekoč, priljubljeno tudi danes.

Čim bolj se bližamo sredini stoletja, tem bolj se ravne linije krivijo. Na polovici 19. stoletja preidemo v naslednje obdobje, ki mu pravimo pozni bidermajer.

V šestdesetih letih 19. stoletja, se ukrivljenost in okrogline že tako poudarijo, da se oblike približajo pohištvu poznega baroka. Tudi ornamentika je podobna baročnemu pohištvu. Ta slog zato imenujemo drugi barok.

Brez poznavanja načina izdelave in materialov v posameznih obdobjih, lahko pride do dileme ali pomote, v katero obdobje uvrstimo posamezen kos pohištva.