Mijo Kovačić - Zimska pokrajina, slika na steklo (olje), sigirana, cca. 1970, lepo okvirjena, mere: 50 x 44 cm, mere z okvirjem: 68 x 62 cm.

Mijo Kovačić (Gornja šuma, 1935 - 2020) je eden najpomembnejših hrvaških naivnih slikarjev. Že v otroštvu kaže izreden talent za slikarstvo, vendar mu družina ni mogla omogočit nadaljnjega šolanja. Pri osemnajstih letih spozna, v sosednji vasi Hlebine, že uveljavljenega slikarja Ivana Generalića. Leta 1954 je Kovačić imel prvo razstavo. Razstavljal je na 300 skupnih in okoli 100 samostojnih razstavah po svetu.

Glede na to, da je odraščal v bližini reke Drave, je postala voda eden od njegovih poglavitnih motivov. M. Kovačić se zaveda neločljive, včasih tudi uničujoče zveze med človekom in Naravo, zveze, ki jo zastira s tančico skrivnostnosti, s čimer postane mojster razpoloženjskih slik, pa tudi portretnih upodobitev. Močna karikiranost njegovih izjemno natančno detajliranih in psihološko opredeljenih portretov izrašča iz dejanskega okolja njihovega nastanka, saj živijo „med svetovi“, v namišljenem prostoru med civiliziranim Človekom in neukrotljivo Naravo, ki pušča na njih neizbrisno sled.

Akademik Tonko Maroević je za Kovačića zapisal, da se je »s svojo značilno kombinacijo realnosti in sanj, empatije in distance, tragedije in humorja že zdavnaj ločil od serijske produkcije in neke kolektivne estetike«. Po besedah ​​Vladimirja Crnkovića, je Kovačić v enem kratkem obdobju šestdesetih let prejšnjega stoletja, naslikal okoli štirideset uglednih slik, med njimi več pravih mojstrovin moderne figurativne umetnosti 20. stoletja. Crnković je posebej pohvalil svoje zimske pokrajine, vasi in zasnežene njive, v katerih se je, kot je zapisal, oddaljil od krušne morfologije in dosegel svojo osebno in povsem novo rešitev krajinskega prostora.  Likovni kritiki so hvalili like s pisanimi oblačili in karikiranimi obrazi kmetov, po katerih je bil še posebej znan. Slikal je ljudi, grde in nesramne, v ponošenih in raztrganih oblačilih, ljudi dolgočasnega videza, ki so jih nekateri kritiki imenovali "odpadniki od vsakdanjega življenja". »Slikar je svet realnosti komentiral s svetom fikcije, bistvo situacije je poistovetil s sevanjem ozračja. Močvirnate nižine njegovega domačega Zgornjega gozda, zgradbe, pokrite s slamo in ljudje, so tako postali oder gledališča, v katerem se igra večna drama obstoja in smrti,« je zapisal Juraj Baldani. Kovačić je eden izmed slikarjev t.i druge generacije Hlebinske šole naivnega slikarstva in je ustvaril zaokrožen, oseben in zelo prepoznaven opus, s pristnimi elementi bogate, barvite, dinamične kompozicije in dramske pripovedi. Na papir je delal akvarele in risal s tušem, v zrelejši fazi pa je slikal na steklo, z velika olja. O njem so napisane tri monografije. S slikarji Generaličem in Večenajem je razstavljal na slavni turneji hrvaške naivne umetnosti, ki je v sedemdesetih osvojila svet. Je dobitnik  mnogih priznanj, prisoten je v vseh monografijah hrvaškega naivnega slikarstva in velja za enega najpomembnejših hrvaških naivnih slikarjev.