Tomaž Lipovec iz Hoč živi od obnavljanja in prodaje starega pohištva. Pravi, da od stare šare ne more obogateti, lahko pa kakovostno oživiš. Slovenci s cenami starih kosov pretiravajo, 150 let star predalnik pa ne stane nič več kot nov.
Restavratorska delavnica 37-letnega Tomaža Lipovca v obrtni coni v Hočah pri Mariboru je smešna. Le dve popacani leseni stolički,na stenah pa male lesene police za orodje v obliki škatle. Dleta vseh vrst,izvijači,paste v raznobarvnih tubah, lesena kladiva, zraven pa naložene zamaščene krpe in krpice. Kljub temu v delavnici zaradi visokega stropa ne smrdi po kemičnih topilih. Tudi ne po sveži žagovini, saj nima resnega tišlarskega cirkularja.
Po stopnicah smo se vzpeli na podstrešno skladišče,kjer so med res hudo zaprašenimi omarami in 150 let starimi perilnimi predalniki nametani stoli prijetnih ovalnih oblik. Tomaž nam je brez zadržkov razlagal: »Tole je neobaročni stol, mizica iz obdobja secesije, se pravi iz začetka 20. stoletja, iz obdobja Cankarja.«
Ko mu je bilo šestnajst let, je pološčil in popravil 100 let star alt deutsch stol, ki ga je nekdo zavrgel. »Zdel se mi je tako lep, nekaj tako posebnega, da sem ga pobral in popravil.«
Ob koncu srednje šole je že dobil resno naročilo,ko je za družinskega znanca restavriral bidermajersko mizico.»Takrat sem prvič nekaj zaslužil!«
Tomaž je nežnega pogleda in mirnih,uglajenih gibov. V nasprotju z ženo Tanjo, ki je precej bolj odločna in v hiši skrbi za galerijo in finance. »Taki smo restavratorji. Denar in položnice me ne zanimajo preveč,« smeje priznava in dodaja, da je največji sovražnik popravljanja starega pohištva čas. »Če se vam v življenju mudi, ne boste nikoli iz zaprašene razbitine na novo ustvarili stare kredence!«
V starem pohištvu ga zanima predvsem zgodba. »Predstavljajte si, kaj vse je doživel in videl 200 let star predalnik.«
Malo smo pomislili, in res, kdo ve, katera mlada dama je v spodnjem predalu med perilom skrivala ljubezensko pisemce, kateri pijanček se je naslonil na njega, ko se je ponoči opotekal domov, in katera mati je molila na njem za sina, da bi se srečno vrnil s fronte.
Na skrinji je stal črn konjiček za guganje, pri najmlajših otrocih še danes priljubljen rekvizit. »Tole je res zanimiva 100 let stara igrača, narejena iz lepljenega papirja.«
V restavratorskem poslu ni dveh enakih kosov, ni dveh enakih postopkov, zato je stvar zamudna: »Najprej je treba naštudirati kulturna obdobja,tako da na mah prepoznaš stil. Potem stvar pregledaš in opraviš temeljito analizo.«
Resni restavrator se bo potrudil, da bo zamenjal le najnujnejše, in ohranil, kar se le da. Toda Lipovec nas je opozoril, da se obrtno restavratorstvo razlikuje od muzejskega: »Pri nas je pomembno, da stol obnovimo tako, da bo uporaben, medtem ko bo v muzeju le na ogled in ne bodo sedali nanj,«
V Sloveniji se s cenami stare pohištvene šare močno pretirava, meni Lipovec. » Star kos pohištva je vreden le toliko, kolikor zanj dobiš. In niti tolarčka več!«
Nazadnje mu je nekdo ponujal star železni likalnik in zanj hotel 2000 evrov: »V resnici je vreden 5000 tolarjev. Ljudje imajo glede vrednosti starega pohištva filmsko domišljijo. Sto let stare garderobne omare pa sploh prodati ne moreš. Preprosto jih je še preveč.«
Najprej nismo verjeli, ko nam je zatrdil, da obnovljeni 150 let stari predalnik stane od 250.000 tolarjev. Prav toliko ali še več moramo odšteti za novega.
»Z restavriranjem pri nas ne moreš obogateti, lahko pa umirjeno in kakovostno živiš,« priznava Lipovec, ki je pred 15 leti v Mariboru prvič začel restavrirati.
Danes ima v svoji delavnici zaposlena prijatelja Danija in Borisa, ki sta vsaj ob našem obisku delovala zgledno zadovoljno: »Dela je vse več. Ne dohajamo,« sta pokomentirala.
Največjo napako po besedah Lipovca restavratorji delajo s tem, ko se obnove lotijo takoj. »Kredenca se more aklimatizirati na sedemodstotno vlažnost, kakršna je v modernih stanovanjih s centralno kurjavo. Potem je primerna za obdelavo, sicer poka furnir.«
Povzeto po J. Jankovič, Slovenske novice, 2005