Neoklasicizem

 

V drugi polovici 18. stoletja, se je v Franciji izoblikoval neoklasicistični slog, ki je bil hitro sprejet tudi drugod po Evropi.

Berlin postane center razvoja nove faze klasicizma, katere značilnost je navdušenje nad antičnim Rimom in Grčijo.

V Avstriji se začne klasicizem razvijati v zadnji četrtini 18. stoletja, pod vladavino Jožefa II. Ta slog imenujemo tudi jožefinski stil. Nova tehnika rezanja furnirja počez, omogoča oblikovati manjše kose furnirja, z lepšo strukturo. Zato so zelo priljubljene intarzije večinoma kvadratnih oblik, zložene v šahovnico ali v obliki globinskih kvadrov.

Na Dunaju razvijejo svojo različico pohištva, v stilu empir. Večina pohištva pri nas, iz tega obdobja, izvira prav iz dunajskih delavnic. Oblika pohištva je pravokotna, z izjemo lire, ki je značilnost empirja. Velikokrat se upodablja egipčanska tematika: sfinge, hieroglifi, obeliski…,kateri so včasih tudi pozlačeni. Za izdelavo pohištva se uporablja predvsem mahagoni, oreh in divja češnja. Neredko je črno pohištvo.

Empir je slog, ki je zelo cenjen. Posamezni kosi dosegajo na svetovnem trgu izjemno visoke cene.

Kaminska ura iz začetka 19. stoletja (približno iz leta 1800), rožni les, alabasterni stebri, medeninast dekor.

Barok

 

Od sredine 16. stoletja, do prve četrtine 18. stoletja, spada Italija pod nadvlado Španije. Španci držijo polovico italijanskega ozemlja, politično pa vladajo tudi svobodnim državam.

Ker plemstvo izgublja svojo vlogo, katero je imelo v fevdalni družbi, se mora v tem času vedno bolj potrjevati; predvsem z načinom življenja, razkošnim oblačenjem, razkošnimi bivalnimi prostori. Umetniki se prilagodijo načinu razmišljanja in okusu naročnikov, v pretiranem in preobilnem razkošju.

Z besedo barok so racionalisti v 18. stoletju obsodili okus 17. stoletja Beseda »barok« namreč pomeni nekakšen superlativ v pretiravanju.

Kakor v arhitekturi, slikarstvu ali kiparstvu, so tudi pri pohištvu vrhunske stvaritve v naših krajih redke. Več kot bogato pozlačenega pohištva, je močno rezbarjenega in intarziranega pohištva.

Tipičen kos pohištva je trebušasti predalnik, z bolj ali manj izdelanimi intarzijami.

Trebušast sekreter iz sredine 18. stoletja, orehov furnir, kositerni in medeninast dekor, intarziran.

Meščansko pohištvo je večinoma izdelano iz mehkega lesa, prevlečeno z debelim furnirjem iz kvalitetnega lesa, predvsem oreha ali divje češnje in intarzirano. Intarzije so izdelane iz različnih vrst in barv lesa. Tako vrednost posameznemu kosu določa predvsem kvaliteta intarzije.

Mizica z bogato rezbarijo iz orehovega lesa, pozni barok – rokoko, z značilnim školjčnim motivom.

Za pozni barok – rokoko, je značilna predvsem nestrpnost do ravnih linij ali pravih kotov.

Regionalna, rustikalna smrekova omara s poslikavo. Datirana leta 1768.

 

Renesansa

 

15. in 16. stoletje

Največji vpliv na ustvarjanje renesančne civilizacije, je nedvomno imela Italija, predvsem zahvaljujoč miru. Ostale evropske države so v tem času trpele zaradi vojn in notranjih kriz.

Poudariti je potrebno, da je v tem času prišlo do razcveta svobodne konkurence, kot tudi do prve bankirske organizacije v Evropi.

Občinstvo renesančne umetnosti tvorijo mestna boržuazija in plemstvo. Ker v naših krajih ne moremo govoriti o bogati boržuaziji, so meceni oz. naročniki renesančne umetnosti predvsem cerkvene ustanove in plemstvo.

V pohištvu v slogu renesanse, pomembno mesto zaseda cassone. To je navadno orehova skrinja v obliki rimskih sarkofogov.

Vidimo tipično ornamentiko: sadje, cvetlični vzorec, maske. Značilne so tudi mere; skrinje so dolge in ozke. Včasih imajo takšne skrinje tudi naslone za roke (cassapanka). Skrinja je bila pokrita s pokrivali ali blazinami in je predhodnica današnjega divana. Iz starih slik pa vidimo, da je služila kot postelja za služničad.

Renesančno pohištvo je pri nas zelo redko, pa vendar ne tako cenjeno, kot bi si na starost in redkost zaslužilo. Razlog podcenjenosti je masivnost in slaba funkcionalnost pohištva. Kljub temu pa se posamezni kosi čudovito vklopijo v moderen interier.

Stil oz. slog pohištva

 

STIL oz. SLOG POHIŠTVA lahko razložimo kot sklop različnih obeležij, katere so v nekem časovnem obdobju splošno sprejete in se stalno ponavljajo v oblikah, dekorju, barvah,…

Takrat dobi pohištvo tako homogen izgled, da ga lahko pripišemo nekemu slogu. Vendar tudi v okviru nekega stila obstajajo stopnje; popolnemu razcvetu sledi upadanje, kjer karakteristike niso več tako očitne, nato pa sledi še mešanje dveh stilov, preteklega in naslednjega.

Zato, kadar govorimo npr. o bidermajerju, izdelek datiramo okoli leta 1830, kar predstavlja neko sredino med prvimi pojavi tega stila, njegove ostanke pa opažamo tudi v stilu po letu 1850. Vedno so bili umetniki, ki so prehitevali čas, pa tudi takšni, ki so za časom zaostajali.

Jugendstil in secesija

 

Okoli leta 1900 Evropo navdušuje nova vrsta umetnosti, imenovana Moderni stil. Pisatelj Oktav Mirbo je tako opisal moderni stil: »Nič ni ravno, niti pravokotno, ni vertikalne črte, kar je okroglo, postane oglato, kar je oglato, postane okroglo. Hočem povedati, da ni nič okroglo, niti oglato, niti ovalno, niti podolgovato, niti pokončno, niti vodoravno. Vse se obrača in zvija, vse se kotali, ovija, odvija in naenkrat pada, nihče ne ve kako in zakaj. Pohištvo izgleda kot da je pijano.«

To je stroga kritika, ki pa pravilno razloži skrajne meje tega stila. Želja za nečim novim je tolikšna, da lahko govorimo o resnični originalnosti.

Zaradi kratkega obdobja trajanja tega sloga, do 1. svetovne vojne, je ta med zbiralci izredno priljubljen in v zadnjih letih vse bolj cenjen.

Vitrina jugendstil, izdelana v začetku 20. stoletja, mahagoni furnir, vitražno steklo..

 

Med obema vojnama je šel razvoj pohištva v Evropi v različne smeri, večinoma pa se je jugendstil zaradi vse cenejše proizvodnje vedno bolj »čistil« in moderniziral. Do 2. svetovne vojne so jugedstil in secesijo očistili značilnih dekoracij. Edina dekoracija ostane lep furnir, navadno orehova korenina.

Knjižna omara iz sredine 20. stoletja, orehov furnir (korenina).

 

Historizem

 

Zadnja četrtina 19. stoletja je obdobje hitrega razvoja industrije. Pohištvo postane cenejše in dostopno vsem slojem prebivalstva.

Pohištvo tega obdobja je včasih pretirano okrašeno z ornamentiko preteklih slogov. Vendar ne govorimo o imitacijah, saj je izdelano na svojstven način in ga nikakor ne moremo zamenjati s pohištvom prejšnjih obdobij.

Pri nas historizem napačno imenujemo tudi staronemški stil oz. altdeuch, v Avstriji in Nemčiji pa uporabljajo izraz Gründerzeit.

Komoda, izdelana približno leta 1900, orehov furnir.

V začetnem obdobju historizma (konec 19. stoletja), je kvaliteta izdelave pohištva na ravni prejšnjih obdobij, pa tudi izbira lesa in furnirja je kvalitetna.

Ob prelomu stoletja, pa zaradi elektrifikacije in uporabe električnih strojev, klasična izdelava pohištva za vedno izgine. Pohištvo postaja vse cenejše in vedno bolj potrošna dobrina, s svojim rokom trajanja.