Okoli leta 1900 Evropo navdušuje nova vrsta umetnosti, imenovana Moderni stil. Pisatelj Oktav Mirbo je tako opisal moderni stil: »Nič ni ravno, niti pravokotno, ni vertikalne črte, kar je okroglo, postane oglato, kar je oglato, postane okroglo. Hočem povedati, da ni nič okroglo, niti oglato, niti ovalno, niti podolgovato, niti pokončno, niti vodoravno. Vse se obrača in zvija, vse se kotali, ovija, odvija in naenkrat pada, nihče ne ve kako in zakaj. Pohištvo izgleda kot da je pijano.«
To je stroga kritika, ki pa pravilno razloži skrajne meje tega stila. Želja za nečim novim je tolikšna, da lahko govorimo o resnični originalnosti.
Zaradi kratkega obdobja trajanja tega sloga, do 1. svetovne vojne, je ta med zbiralci izredno priljubljen in v zadnjih letih vse bolj cenjen.
Vitrina jugendstil, izdelana v začetku 20. stoletja, mahagoni furnir, vitražno steklo..
Med obema vojnama je šel razvoj pohištva v Evropi v različne smeri, večinoma pa se je jugendstil zaradi vse cenejše proizvodnje vedno bolj »čistil« in moderniziral. Do 2. svetovne vojne so jugedstil in secesijo očistili značilnih dekoracij. Edina dekoracija ostane lep furnir, navadno orehova korenina.
Knjižna omara iz sredine 20. stoletja, orehov furnir (korenina).
Zadnja četrtina 19. stoletja je obdobje hitrega razvoja industrije. Pohištvo postane cenejše in dostopno vsem slojem prebivalstva.
Pohištvo tega obdobja je včasih pretirano okrašeno z ornamentiko preteklih slogov. Vendar ne govorimo o imitacijah, saj je izdelano na svojstven način in ga nikakor ne moremo zamenjati s pohištvom prejšnjih obdobij.
Pri nas historizem napačno imenujemo tudi staronemški stil oz. altdeuch, v Avstriji in Nemčiji pa uporabljajo izraz Gründerzeit.
Komoda, izdelana približno leta 1900, orehov furnir.
V začetnem obdobju historizma (konec 19. stoletja), je kvaliteta izdelave pohištva na ravni prejšnjih obdobij, pa tudi izbira lesa in furnirja je kvalitetna.
Ob prelomu stoletja, pa zaradi elektrifikacije in uporabe električnih strojev, klasična izdelava pohištva za vedno izgine. Pohištvo postaja vse cenejše in vedno bolj potrošna dobrina, s svojim rokom trajanja.
Po dunajskem kongresu, leta 1815, je prišlo do ustanovitve Germanske konfederacije. To je tudi začetek obdobja bidermajerja, ki doseže vrhunec leta 1830. Ta čas zaznamujeta izredni znanstveni in tehnični napredek ter vzpon boržuazije.
Bidermajer je stil, katerega je boržuazija naredila za boržuazija. Ne obstaja več dvorski slog – nasprotno; tudi na dvoru sprejmejo bidermajer. Pohištvo v tem slogu žari z neko toplo atmosfero, kar ustvarja udobje. Okrogla salonska miza postane središče družinskega dogajanja. Udobne zofe kar vabijo, da se na njih preživijo dolgi večeri ob pogovoru, igranju kart ali ročnemu delu. Oblikujejo se majhni kosi pohištva, z mnogo predali (šivalne mizice, igralne mizice, sekreterji,…). Posebno priljubljene so steklene omare oz. vitrine, v katerih se s ponosom razkazujejo brušeni kozarci, prelep porcelan ali srebrni izdelki.
Značilnost bidermajerskega pohištva so črni stebri, ki se pojavljajo na predalnikih, vitrinah, omarah, kot noge miz, …ter motivi lire.
V kvaliteti in domišljiji izdelave pohištva prednjači Dunaj, kjer je bilo v tem času tristo mizarkih delavnic. V tem času se pojavijo prve trgovine s pohištvom.
Damska pisalna miza s predalom, izdelana približno leta 1830, orehov furnir, noge v obliki lire.
Vitrina, izdelana približno leta 1830, orehov furnir.
Zaradi omejenega stanovanjskega prostora, je meščanstvo primorano prostor izkoristiti racionalno. To jim nudi prav bidermajersko pohištvo: posamezni kosi pohištva so majhni, enostavnih, ravnih oblik in izredno elegantni. Prav zaradi tega je bidermajersko pohištvo, tako kot nekoč, priljubljeno tudi danes.
Čim bolj se bližamo sredini stoletja, tem bolj se ravne linije krivijo. Na polovici 19. stoletja preidemo v naslednje obdobje, ki mu pravimo pozni bidermajer.
Šivalna mizica iz sredine 19 stoletja, orehov furnir.
V šestdesetih letih 19. stoletja, se ukrivljenost in okrogline že tako poudarijo, da se oblike približajo pohištvu poznega baroka. Tudi ornamentika je podobna baročnemu pohištvu. Ta slog zato imenujemo drugi barok.
Mizica v stilu drugega baroka, zelo podobna baročni mizici iz 18. stoletja, orehov les.
Brez poznavanja načina izdelave in materialov v posameznih obdobjih, lahko pride do dileme ali pomote, v katero obdobje uvrstimo posamezen kos pohištva.
V drugi polovici 18. stoletja, se je v Franciji izoblikoval neoklasicistični slog, ki je bil hitro sprejet tudi drugod po Evropi.
Berlin postane center razvoja nove faze klasicizma, katere značilnost je navdušenje nad antičnim Rimom in Grčijo.
V Avstriji se začne klasicizem razvijati v zadnji četrtini 18. stoletja, pod vladavino Jožefa II. Ta slog imenujemo tudi jožefinski stil. Nova tehnika rezanja furnirja počez, omogoča oblikovati manjše kose furnirja, z lepšo strukturo. Zato so zelo priljubljene intarzije večinoma kvadratnih oblik, zložene v šahovnico ali v obliki globinskih kvadrov.
Na Dunaju razvijejo svojo različico pohištva, v stilu empir. Večina pohištva pri nas, iz tega obdobja, izvira prav iz dunajskih delavnic. Oblika pohištva je pravokotna, z izjemo lire, ki je značilnost empirja. Velikokrat se upodablja egipčanska tematika: sfinge, hieroglifi, obeliski…,kateri so včasih tudi pozlačeni. Za izdelavo pohištva se uporablja predvsem mahagoni, oreh in divja češnja. Neredko je črno pohištvo.
Empir je slog, ki je zelo cenjen. Posamezni kosi dosegajo na svetovnem trgu izjemno visoke cene.
Kaminska ura iz začetka 19. stoletja (približno iz leta 1800), rožni les, alabasterni stebri, medeninast dekor.
Od sredine 16. stoletja, do prve četrtine 18. stoletja, spada Italija pod nadvlado Španije. Španci držijo polovico italijanskega ozemlja, politično pa vladajo tudi svobodnim državam.
Ker plemstvo izgublja svojo vlogo, katero je imelo v fevdalni družbi, se mora v tem času vedno bolj potrjevati; predvsem z načinom življenja, razkošnim oblačenjem, razkošnimi bivalnimi prostori. Umetniki se prilagodijo načinu razmišljanja in okusu naročnikov, v pretiranem in preobilnem razkošju.
Z besedo barok so racionalisti v 18. stoletju obsodili okus 17. stoletja Beseda »barok« namreč pomeni nekakšen superlativ v pretiravanju.
Kakor v arhitekturi, slikarstvu ali kiparstvu, so tudi pri pohištvu vrhunske stvaritve v naših krajih redke. Več kot bogato pozlačenega pohištva, je močno rezbarjenega in intarziranega pohištva.
Tipičen kos pohištva je trebušasti predalnik, z bolj ali manj izdelanimi intarzijami.
Trebušast sekreter iz sredine 18. stoletja, orehov furnir, kositerni in medeninast dekor, intarziran.
Meščansko pohištvo je večinoma izdelano iz mehkega lesa, prevlečeno z debelim furnirjem iz kvalitetnega lesa, predvsem oreha ali divje češnje in intarzirano. Intarzije so izdelane iz različnih vrst in barv lesa. Tako vrednost posameznemu kosu določa predvsem kvaliteta intarzije.
Mizica z bogato rezbarijo iz orehovega lesa, pozni barok – rokoko, z značilnim školjčnim motivom.
Za pozni barok – rokoko, je značilna predvsem nestrpnost do ravnih linij ali pravih kotov.
Regionalna, rustikalna smrekova omara s poslikavo. Datirana leta 1768.
15. in 16. stoletje
Največji vpliv na ustvarjanje renesančne civilizacije, je nedvomno imela Italija, predvsem zahvaljujoč miru. Ostale evropske države so v tem času trpele zaradi vojn in notranjih kriz.
Poudariti je potrebno, da je v tem času prišlo do razcveta svobodne konkurence, kot tudi do prve bankirske organizacije v Evropi.
Občinstvo renesančne umetnosti tvorijo mestna boržuazija in plemstvo. Ker v naših krajih ne moremo govoriti o bogati boržuaziji, so meceni oz. naročniki renesančne umetnosti predvsem cerkvene ustanove in plemstvo.
V pohištvu v slogu renesanse, pomembno mesto zaseda cassone. To je navadno orehova skrinja v obliki rimskih sarkofogov.
Vidimo tipično ornamentiko: sadje, cvetlični vzorec, maske. Značilne so tudi mere; skrinje so dolge in ozke. Včasih imajo takšne skrinje tudi naslone za roke (cassapanka). Skrinja je bila pokrita s pokrivali ali blazinami in je predhodnica današnjega divana. Iz starih slik pa vidimo, da je služila kot postelja za služničad.
Renesančno pohištvo je pri nas zelo redko, pa vendar ne tako cenjeno, kot bi si na starost in redkost zaslužilo. Razlog podcenjenosti je masivnost in slaba funkcionalnost pohištva. Kljub temu pa se posamezni kosi čudovito vklopijo v moderen interier.
