Od sredine 16. stoletja, do prve četrtine 18. stoletja, spada Italija pod nadvlado Španije. Španci držijo polovico italijanskega ozemlja, politično pa vladajo tudi svobodnim državam.

Ker plemstvo izgublja svojo vlogo, katero je imelo v fevdalni družbi, se mora v tem času vedno bolj potrjevati; predvsem z načinom življenja, razkošnim oblačenjem, razkošnimi bivalnimi prostori. Umetniki se prilagodijo načinu razmišljanja in okusu naročnikov, v pretiranem in preobilnem razkošju.

Z besedo barok so racionalisti v 18. stoletju obsodili okus 17. stoletja Beseda »barok« namreč pomeni nekakšen superlativ v pretiravanju.

Kakor v arhitekturi, slikarstvu ali kiparstvu, so tudi pri pohištvu vrhunske stvaritve v naših krajih redke. Več kot bogato pozlačenega pohištva, je močno rezbarjenega in intarziranega pohištva.

Tipičen kos pohištva je trebušasti predalnik, z bolj ali manj izdelanimi intarzijami.

Trebušast sekreter iz sredine 18. stoletja, orehov furnir, kositerni in medeninast dekor, intarziran.

Meščansko pohištvo je večinoma izdelano iz mehkega lesa, prevlečeno z debelim furnirjem iz kvalitetnega lesa, predvsem oreha ali divje češnje in intarzirano. Intarzije so izdelane iz različnih vrst in barv lesa. Tako vrednost posameznemu kosu določa predvsem kvaliteta intarzije.

Mizica z bogato rezbarijo iz orehovega lesa, pozni barok – rokoko, z značilnim školjčnim motivom.

Za pozni barok – rokoko, je značilna predvsem nestrpnost do ravnih linij ali pravih kotov.