Starine, bogastvo s patino

Starine, bogastvo s patino  (klikni)
 20.11.2012, Maja Čebulj, Bonbon, priloga Večera

Starine, bogastvo s patino

Dosedanja najvišja cena, ki jo je kupec plačal za starinsko omaro, je 28,3 milijona evrov. Zanimanje za starine, umetniška dela in zbirateljske kose je veliko tudi v času recesije. Tako pri kupcih kot pri prodajalcih.

Ko je 19-letni beufortski vojvoda Henrik Somerset leta 1726 v znamenitih florentinskih obrtnih delavnicah po svojih zamislih naročil izdelavo omenjene omare, si najverjetneje ni predstavljal, da bo čez 280 let prav ta omara najdražja na svetu. Trideset mojstrov je šest let izdelovalo tri metre visoko mojstrovino, poimenovano Badmintonski kabinet, ki jo lahko danes občudujemo v Muzeju Liechtenstein na Dunaju. Dobrih 28 milijonov evrov je pravzaprav skromna vsota v primerjavi s skoraj 200 milijoni, ki jih je katarska kraljeva družina odštela za sliko Paula Cezanna Igralci kart.

Kako je s cenami starin pri nas?

Dolgoletni antikvarist in restavrator Tomaž Lipovec iz Maribora zatrjuje, da trgovci s starinami in umetninami spoštujejo zaupnost svojih strank, zato so podatki o doseženih cenah in kupcih poslovna skrivnost. “Lahko pa povem, da je bil pred nekaj leti empirski pisalnik, sekretar v obliki lire, ki je bil ocenjen na sto tisoč evrov, po mojih informacijah prodan za le nekaj nižjo ceno. Cene starin so v zadnjih dvajset letih močno naraščale. Pri nas pa tudi v tujini je na trgu iskano pohištvo v stilu bidermajer, ker ne izgublja vrednosti in je zato dobra naložba. Manj prodajno zanimivo je pohištvo v staronemškem slogu, ki je v sedanji krizi izgubilo okoli tretjino vrednosti. Vsaka starina in umetnina je vredna točno toliko, kolikor je kupec pripravljeni zanjo plačati.”

Finančna stiska sili ljudi v iskanje možnosti za dodaten zaslužek. In starine, umetnine ter zbirateljski predmeti so tisti, za katere obstaja verjetnost, da lahko z njihovo prodajo tudi kaj zaslužimo. Ponudba tovrstnih predmetov je pri nas presegla povpraševanje in zato lahko zanje praviloma iztržimo čedalje manj. Marsikateri kupec vidi v trenutno ugodnejšem nakupu starin in umetnin naložbo za kasneje. “V zadnjem času opažamo na domačem trgu povečano ponudbo predmetov slabše kakovosti in nižje vrednosti, ki so navadno nezanimivi. Zaradi aktualne krize so kupci starin in umetnin postali zelo izbirčni. Zahtevajo zelo kvalitetne starine, z uporabno vrednostjo, narejene iz najkvalitetnejših materialov in po zelo dostopnih cenah. Takšnih predmetov je bilo pri nas malo, zato trgovci iščejo kvalitetne starine tudi ali predvsem zunaj naših meja,” pojasnjuje Lipovec.

Je dedkova pipa starina?

Kdaj lahko predmet opredelimo kot antikviteto, je tema diskusije tudi med poznavalci. Med laiki je tovrstno opredeljevanje velikokrat odvisno od let tistega, ki predmet ocenjuje. Mlademu človeku je starina lahko nekaj, kar je starejše od 50 let, starejšemu človeku toliko star predmet še nikakor ni starina. Praviloma kot starino opredeljujemo predmet, star več kot sto let. Lipovec pravi, da je zanj starina “predmet uporabne ali dekorativne umetnosti, pri čemer starost ne igra odločilne vloge, temveč zgolj umetnostna, uporabna in estetska vrednost predmeta. Sem sodijo tudi predmeti, ki so značilni za naše okolje, predmeti, ki so povezani z našo zgodovino ali pa so delo naših umetnikov in oblikovalcev. Res pa je, da v to kategorijo spada veliko predmetov prejšnjih stoletij in le malo iz današnjega časa.”

Vrednost starine je odvisna od marsičesa, pri čemer ima zadnjo besedo vedno trg. Ni zmeraj le starost tista, ki oblikuje vrednost antikvitete, pomemben dejavnik je tudi njena redkost. Tako je bil letos spomladi na avkciji v dunajski galeriji Westlicht prodan prototip fotoaparata Leica serije 0 iz leta 1923. Izdelanih je bilo le 25 prototipov, danes naj bi jih obstajalo še zgolj 12. Pri določanju cene so dejavniki še ohranjenost starine, poreklo in blagovna znamka. Povpraševanje po določenih starinah narekujejo tudi trenutni “modni” trendi. V tujini je na primer zanimanje za art deco izdelke izjemno veliko, kar se počasi seli tudi k nam.

Področji starinarstva in zbirateljstva se velikokrat prepletata. Slovenci smo že od nekdaj znani kot strastni zbiratelji marsičesa, najpogosteje kovancev, znamk, vojaške opreme in starih razglednic. Ker sta v času krize cenjeni srebro in zlato, so kovanci na trgu iskani, vendar se jih večina proda zgolj po teži. Le izjemni kovanci zgodovinske in redke zbirateljske vrednosti ohranjajo ceno. Že vpogled v ponudbo vojaške opreme na največjem slovenskem prodajnem portalu Bolha kaže na priljubljenost teh predmetov med zbiratelji, med katerimi je največje povpraševanje po predmetih iz druge svetovne vojne. Poznavalci tega trga se raje odločajo za nakupe na tujih tržiščih, kjer so cene praviloma nižje kot pri nas, pa tudi prodaja na tujih spletnih portalih, npr. eBayu, je živahnejša kot pri nas. Na Bolhi je največja ponudba umetniških slik in gobelinov in tudi Tomaž Lipovec ugotavlja, da je na našem trgu zelo pestra ponudba slik, od zelo amaterskih do izjemno kvalitetnih. “Vedno znova me preseneča, kakšne slike najdejo kupca. Hitro in za pravo ceno pa se prodajo slike uveljavljenih domačih slikarjev.”

Skrb za našo kulturno dediščino

Z ohranjanjem starin kažemo tudi naš odnos do kulturne dediščine. Društvo restavratorjev Slovenije na spletni strani navaja, da spada med kulturno dediščino vse, kar je starejše od sedemdeset let in je nekoč služilo svojemu namenu ter je preživelo do današnjih dni. Skrb zanje je skrb vseh nas, ki tovrstne predmete posedujemo ali smo njihovi uradni skrbniki. Z restavriranjem poskušamo predmetu vrniti njegov prvotni videz, pri čemer je treba slediti etičnemu kodeksu konservatorsko-restavratorske stroke, ki postavlja integriteto predmeta pred vse druge vidike. Pretirano restavriranje namreč zmanjšuje vrednost starini.

Vpogled v tuje spletne strani razkrije, da je med zbiralci starin cenjena tudi keramika, ki so jo od leta 1870 izdelovali v tovarni Schütz v Libojah pri Celju. “Tovarna je bila ustanovljena v obdobju Avstro-Ogrske in je bila podružnica tovarne iz Moravske. Glede tehnologije in dekoracije je preživljala najpomembnejše obdobje od 1871. do 1918. Njeni izdelki iz zadnje tretjine 19. stoletja so v glavnem dobro poznani, saj so zelo značilno oblikovani in okrašeni. Večji problem je s tistimi med obema vojnama in s povojno produkcijo. Tudi tehnološki razvoj je bil usmerjen v center države, na Dunaj, v sodelovanje z Avstrijskim muzejem za umetnost in industrijo, sedanjim MAK. Od tam so prihajali načrti za izdelke, pa tudi inovativne tehnološke rešitve. Tovarna je do leta 1918 sodelovala tudi z obrtno šolo pri Muzeju za umjetnost i obrt v Zagrebu. Skratka, bila je zelo kozmopolitska,” razlaga dr. Mateja Kos, strokovnjakinja za keramiko iz Narodnega muzeja Slovenije.

Kakšne so cene keramike Schütz na tujih spletnih straneh? Iz proizvodnega leta 1900 se ponujajo krožnik za 339 dolarjev, par vaz v obliki zidnih dekoracij za 1600 dolarjev, majolika za 700 dolarjev, tista iz leta 1935 pa za 195 dolarjev. Na Bolhi se da pecljat servirni pladenj dobiti za 80 evrov. Dr. Kosova meni, da je “posebno libojska keramika na našem tržišču in takoj za mejo zelo precenjena, saj so se zaradi povpraševanja na trgu cene močno povišale in so ti predmeti dražji kot primerljivi izdelki drugih srednjeevropskih tovarn”.

Na območju Pohorja so bile od konca 17. do sredine 19. stoletja zelo dejavne tudi glažute – steklarne. Največja pohorska steklarna je bila pri Rušah in je sredi 19. stoletja zaposlovala nad 200 ljudi. Poleg izdelkov za vsakdanjo rabo so izdelovale še finejše izdelke iz brušenega in kristalnega stekla. “Nekatere od teh steklarn so uspešno konkurirale tistim na sedanjem avstrijskem Štajerskem. Značilni izdelki pohorskih steklarn so zelo dobro znani in tudi ovrednoteni z ustrezno ceno. Gre namreč za množično (industrijsko) proizvodnjo in za izdelke, namenjene vsakdanji uporabi. Teh pa navadno ne shranjujemo in ne pazimo nanje prav posebno. Na tržišču je redkejše le zgodnje pohorsko steklo iz 17. in 18. stoletja. Pa tudi v tem primeru gre za manufakturno proizvodnjo,” pojasnjuje Kosova. Opozarja, da gre pri ponudbi na trgu pogosto tudi za dvomljiv izvor in sploh ni rečeno, da res kupimo pohorski izdelek.  Dr. Kosova še navaja, da muzeji še vedno odkupujejo libojsko keramiko in izdelke pohorskih glažut, vendar različni muzeji različno. Največ libojske keramike hrani Pokrajinski muzej Celje, največ izdelkov pohorskih steklarn pa Pokrajinski muzej Maribor.

Danes kupec zahteva več …

Intervju v prilogi Moj dom (časnik Dnevnik). Klikni!

Za osebje pohištvenih salonov v mariborski in murskosoboški regiji z okolico sta poleg strokovnosti značilni posebna ustrežljivost in prijaznost. Predstavnike treh salonov, Alu Pohištva Suny iz Ljutomera, Interdoma in Antikvitet Lipovec iz Maribora, smo povprašali o njihovi trenutni ponudbi in konkurenčnosti na trgu.

Danes kupec zahteva več

Po besedah Milene Lakič iz Interdoma njihova ponudba temelji na priznanih domačih in italijanskih proizvajalcih pohištva vseh slogov, od baroka in bidermajerja do klasike, s poudarkom na kakovosti in primerni ceni. Pohištvo uvrščajo v srednji in visoki cenovni razred. Na vprašanje, kateri pohištveni programi so pri njih najbolje prodajani, odgovarja: »V vseh dvajsetih letih prodaje pohištva v lastnem pohištvenem salonu je ob vsej ponudbi pohištva za opremo stanovanja, hiše ali pisarne najbolje prodajano masivno klasično in stilno pohištvo priznanih italijanskih proizvajalcev Novalinea in Selva ter slovenskega proizvajalca Stilles. Strankam ponujamo pohištvo, ki ga ne vidijo povsod, današnji kupec namreč zahteva nekaj več. Lahko si izbere pohištvo po meri, barvo lesa in tudi blaga.«

Od osebnih fotografij do kamnov Swarovski

Kar zadeva konkurenčnost z drugimi saloni v regiji, Milena Lakič pravi, da pri njih kupcu svetujejo tudi na domu, računalniško izrišejo postavitev pohištva v prostoru, v stanovanje ga pripeljejo brezplačno in tudi zmontirajo. Dodatne posebnosti v pohištveni ponudbi so omar(ic)e in postelje s stranico, poslikano s fotografijo naših najdražjih in drugih motivov, prefinjeno izdelane intarzije, predalniki in klubske mizice, površinsko obdelani z zlatimi lističi, pohištvo v srebrni barvi ali okrašeno z dragocenimi kamni Swarovski. Zaradi pestre ponudbe stavijo na kupce iz vse Slovenije in tudi čez mejo, posebno iz Avstrije. »Za nas kupec ni le kralj, ampak že poslovni partner,« zatrjuje Milena Lakič.

Dekorativna in trajna menjalna vrednost

Tomaž Lipovec iz salona Antikvitete Lipovec jedrnato razlaga, da v njihovi prodajalni ponujajo pohištvo in predmete uporabne umetnosti višjega in visokega cenovnega razreda: »Naše pohištvo ima poleg uporabne vrednosti tudi dekorativno in trajno menjalno vrednost. To pomeni, da njegova vrednost s časom raste.« Po njegovih besedah najbolje prodajajo kose pohištva, ki so uporabni, ne samo lepi za oko: »To so denimo pisalne mize, omarice, predalniki in salonske mize. Če govorimo o stilu oziroma slogu, gre za dunajski bidermajer, secesijo oziroma na splošno historizem.« Na vprašanje, kaj lahko kupec pri njih kupi takšnega, česar drugi konkurenčni saloni v regiji nimajo, odgovarja: »Že desetletje imamo daleč največji tržni delež v regiji, ker je naše pohištvo vrhunsko restavrirano, ker imamo le pri nas opravljen državni strokovni izpit iz restavratorstva, ker je vse naše pohištvo ocenjeno s strani sodnega cenilca in izvedenca za uporabno umetnost in ker imamo lepo urejene in ažurirane spletne strani …«

Vrtni ležalniki za vse leto

Predstavnica razstavno-prodajnega salona Novak E92 oziroma podjetja Alu pohištvo Suny Tatjana Novak pravi, da njihovo vrtno pohištvo, izdelki lastne proizvodnje, sodi v višji srednji cenovni razred. Najbolje gredo v prodajo aluminijasti ležalniki Sun Aurora z mehanizmom za naklon hrbta na plinsko vzmet: »Ležalniki so lahki, udobni in elegantni ter kot vse drugo vrtno pohištvo ne potrebujejo posebnega vzdrževanja in jih lahko pustite zunaj vse leto.« Poleg ležalnikov v njihovi ponudbi najdemo tudi drugo aluminijasto vrtno pohištvo, namenjeno opremi zunanjih teras hotelov, smučišč, restavracij, zunanjih in notranjih bazenov ter prostorov za počitek po savnanju. »Nekatere garniture so primerne tudi za jedilnice oziroma notranjost restavracij,« je prepričana Tatjana Novak, hkrati pa opozarja še na druge posebnosti njihovega prodajnega programa, ki jih ločujejo od konkurence: »Smo edini, kjer lahko kupec sam izbere barvno kombinacijo svoje garniture v okviru barv kolekcije, tako da lahko naroči povsem unikatno garnituro. V naši novi kolekciji Suny 2009 najdete tudi ležalnike in stole s povišanim sediščem, kar je zelo udobno in praktično predvsem za starejše ljudi, hkrati pa je to zadnji modni trend. Povišan stol z mrežico Aurora lahko uporabite kot jedilniški stol v moderni kuhinji s povišanim pultom, ki prehaja v kuhinjsko mizo. Nove so tudi kakovostne aluminijaste klopi, kjer lahko izbirate med polnili, aluminijastimi letvicami in najlonskimi mrežicami Batyline.

Če potegnemo črto, vsaj kar zadeva naše tokratne sogovornike, lahko trdimo, da je ponudba pohištvenih salonov v pomurski in podravski regiji zelo pestra, v njej pa imajo posebno mesto visokokakovostni izdelki, ki so namenjeni tudi najbolj zahtevnim kupcem, ljubiteljem brezčasno lepega in uporabnega pohištva.
 

Kaj vse je doživel predalnik

Tomaž Lipovec iz Hoč živi od obnavljanja in prodaje starega pohištva. Pravi, da od stare šare ne more obogateti, lahko pa kakovostno oživiš. Slovenci s cenami starih kosov pretiravajo, 150 let star predalnik pa ne stane nič več kot nov.

Restavratorska delavnica 37-letnega Tomaža Lipovca v obrtni coni v Hočah pri Mariboru je smešna. Le dve popacani leseni stolički,na stenah pa male lesene police za orodje v obliki škatle. Dleta vseh vrst,izvijači,paste v raznobarvnih tubah, lesena kladiva, zraven pa naložene zamaščene krpe in krpice. Kljub temu v delavnici zaradi visokega stropa ne smrdi po kemičnih topilih. Tudi ne po sveži žagovini, saj nima resnega tišlarskega cirkularja.

Po stopnicah smo se vzpeli na podstrešno skladišče,kjer so med res hudo zaprašenimi omarami in 150 let starimi perilnimi predalniki nametani stoli prijetnih ovalnih oblik. Tomaž nam je brez zadržkov razlagal: »Tole je neobaročni stol, mizica iz obdobja secesije, se pravi iz začetka 20. stoletja, iz obdobja Cankarja.«

Ko mu je bilo šestnajst let, je pološčil in popravil 100 let star alt deutsch stol, ki ga je nekdo zavrgel. »Zdel se mi je tako lep, nekaj tako posebnega, da sem ga pobral in popravil.«

Ob koncu srednje šole je že dobil resno naročilo,ko je za družinskega znanca restavriral bidermajersko mizico.»Takrat sem prvič nekaj zaslužil!«

Tomaž je nežnega pogleda in mirnih,uglajenih gibov. V nasprotju z ženo Tanjo, ki je precej bolj odločna in v hiši skrbi za galerijo in finance. »Taki smo restavratorji. Denar in položnice me ne zanimajo preveč,« smeje priznava in dodaja, da je največji sovražnik popravljanja starega pohištva čas. »Če se vam v življenju mudi, ne boste nikoli iz zaprašene razbitine na novo ustvarili stare kredence!«

V starem pohištvu ga zanima predvsem zgodba. »Predstavljajte si, kaj vse je doživel in videl 200 let star predalnik.«

Malo smo pomislili, in res, kdo ve, katera mlada dama je v spodnjem predalu med perilom skrivala ljubezensko pisemce, kateri pijanček se je naslonil na njega, ko se je ponoči opotekal domov, in katera mati je molila na njem za sina, da bi se srečno vrnil s fronte.

Na skrinji je stal črn konjiček za guganje, pri najmlajših otrocih še danes priljubljen rekvizit. »Tole je res zanimiva 100 let stara igrača, narejena iz lepljenega papirja.«

V restavratorskem poslu ni dveh enakih kosov, ni dveh enakih postopkov, zato je stvar zamudna: »Najprej je treba naštudirati kulturna obdobja,tako da na mah prepoznaš stil. Potem stvar pregledaš in opraviš temeljito analizo.«

Resni restavrator se bo potrudil, da bo zamenjal le najnujnejše, in ohranil, kar se le da. Toda Lipovec nas je opozoril, da se obrtno restavratorstvo razlikuje od muzejskega: »Pri nas je pomembno, da stol obnovimo tako, da bo uporaben, medtem ko bo v muzeju le na ogled in ne bodo sedali nanj,«

V Sloveniji se s cenami stare pohištvene šare močno pretirava, meni Lipovec. » Star kos pohištva je vreden le toliko, kolikor zanj dobiš. In niti tolarčka več!«

Nazadnje mu je nekdo ponujal star železni likalnik in zanj hotel 2000 evrov: »V resnici je vreden 5000 tolarjev. Ljudje imajo glede vrednosti starega pohištva filmsko domišljijo. Sto let stare garderobne omare pa sploh prodati ne moreš. Preprosto jih je še preveč.«

Najprej nismo verjeli, ko nam je zatrdil, da obnovljeni 150 let stari predalnik stane od 250.000 tolarjev. Prav toliko ali še več moramo odšteti za novega.

»Z restavriranjem pri nas ne moreš obogateti, lahko pa umirjeno in kakovostno živiš,« priznava Lipovec, ki je pred 15 leti v Mariboru prvič začel restavrirati.

Danes ima v svoji delavnici zaposlena prijatelja Danija in Borisa, ki sta vsaj ob našem obisku delovala zgledno zadovoljno: »Dela je vse več. Ne dohajamo,« sta pokomentirala.

Največjo napako po besedah Lipovca restavratorji delajo s tem, ko se obnove lotijo takoj. »Kredenca se more aklimatizirati na sedemodstotno vlažnost, kakršna je v modernih stanovanjih s centralno kurjavo. Potem je primerna za obdelavo, sicer poka furnir.«

Povzeto po J. Jankovič, Slovenske novice, 2005

Duh preteklosti…

Opremljanje stanovanja je v določenih primerih smiselno prepustiti strokovnjaku. V kolikor pa imate smisel za dekoracijo in se opreme lotite sami, boste za to potrebovali nekaj časa, a končni rezultat vam bo v večje veselje.

Naj nam bivalno okolje opremlja strokovnjak ali ga opremljamo sami, naj bo moderno ali klasično, mnogokrat s klasičnim rezultatom nismo povsem zadovoljni. Bivalnemu prostoru manjka občutek domačnosti, topline, predvsem pa del tradicije in zgodovine, ki v njem živi.

Strokovnjaki za opremo se tega zavedajo in kjer se le da, vključijo v prostor kakšen žlahten kos pohištva ali starinskih lestenec. S kančkom hrabrosti lahko tak kos izberemo tudi sami ali s pomočjo izkušenega trgovca.

Pri izbiri pohištvenega dela, ki bo dom izpolnil s pozitivno energijo, naj si bo to jedilni kot, vitrina predalnik, udoben starinski fotelj ali drobna mizica, je treba imeti v mislih, da je starinsko pohištvo del premične kulturne dediščine, del uporabne umetnosti, ter naj bo kot tako tudi zdaj namenjeno rabi, za katero je bilo izdelano.

Da bo temu tako, naj vam kot izkušen poznavalec in ljubitelj starinskega pohištva in starin v nadaljevanju zaupam nekaj osnovnih navodil za pravilno izbiro pohištva.

Nepoznavalcem svetujem nakup starin in umetnin v starinarnicah in galerijah, kjer jamčijo za izvirnost predmeta, ki ga kupujete. Še tako poceni je lahko predrago, če je ponarejeno ali slabo obnovljeno.

Pohištvo, ki ga kupujete, naj bo strokovno restavrirano. Razmahnilo se je namreč število tako imenovanih »garažnih« restavratorjev, ki se sicer po svoje trudijo pri popravilih in so poceni, vendar neučinkoviti. Tako restavrirano pohištvo izgubi svoj čar in, kar je najhuje, nestrokovna obnova razvrednoti predmet ali ga celo uniči. Škoda je največkrat nepopravljiva.

Naj vas ne bo strah prvega obiska starinarnice – radi bi le nekaj imeli, pa ne veste kaj in kako. Iz izkušenj trdim, da samo 10 do 20 odstotkov ljudi pri prvem obisku ve, kaj hoče. Prvi obisk je zato mala šola spoznavanja antikvitet. Ob predstavitvi posameznih predmetov iz ponudbe boste spoznali slogovna obdobja iz preteklosti. Velikokrat ste že slišali za pohištvo iz časa biedermeierja, baroka, za staronemški stil, pa se vam ne sanja, kakšna je razlika med njim in kako jih prepoznati. Izvedeli boste za uporabo predmetov v preteklosti in danes, spoznali razliko med masivnim lesom in furnirjem, med češnjo in orehom…. Dober trgovec vam bo na vsa vprašanja z veseljem odgovoril, četudi se vaš obisk ne bo končal z nakupom.

Pri opremljanju je pomembna izbira prvega kosa pohištva, na katerega se bo stilno navezovalo drugo pohištvo in drugi predmeti (lestenec, preproga…..). Svetujem, da začnete pri predmetu, ob katerem vam bo ob pogledu nanj »zaigralo srce«. Samo tako boste zadovoljni še naslednje dni in leta. Ko ste izbrali prvi predmet (na primer vitrino), slogovno ustrezno dodajte še predalnik, salonsko mizico, stensko uro, lestenec ipd.

Seveda ni nujno, da prostor opremimo s starinami. Lepo je videti tudi kombinacijo modernega in starega, kjer je lahko star samo posamezni predmet sredi novega (v dnevni sobi,na primer, starinski predalnik ali vitrina,v moderni spalnici starinska lepotilna mizica s stolom, v moderni kuhinji starinska jedilna miza s stolom…), ali pa starinsko opremimo samo posamezni prostor v stanovanju, na primer hodnik, kjer nas ob vstopu v dom pričaka 150 let stara konzolna mizica z ogledalom.

Poudariti je treba da starinsko pohištvo in druge starine ne kupujemo samo za uporabo in dekoracijo, ampak tudi kot obliko naložbe. Starine,umetnine, dragi kamni…..namreč ohranjajo svojo vrednost in jo z leti zaradi starosti in redkosti celo povečujejo.

Torej, vzemite si čas pri nakupu. Starin in umetnin ne kupujete za pet let ali deset, z njimi bodo živele še generacije za vami.

Več ko boste vedeli o slogih, materialih, načinih izdelave….,bolj boste spoznavali večvrednost starinskega pohištva pazite le, da vas ne zasvoji.

Tomaž Lipovec, Antikvitete Lipovec, Pohištvo in oprema, štev. 1  (Posebna izdaja Gradim)

Starine poskrbijo za domačnost … (klikni)

Ko čas izgine…

Pa ne zares. Lahko se postavimo na glavo, pa bo vseeno tekel.

Že starokrščanskega očeta sv. Avguština je begalo vprašanje o času, zato je na koncu rekel: “Pravzaprav ne vem, kaj je, gotovo pa je neke vrste razsežnost.”

No, bolj umetnega odgovora, ki ga razumejo navadni smrtniki, še niso iznašli, starina pa je morda dobra prispodoba za to, kako se da čas raztegovati in vsaj navidezno prilaščati.

Starina ali antikviteta, tudi antična smo slišali, čeprav gre verjetno za na ulici skovano spačenko, ki pa se bo morda nekoč prijela, predstavlja tisto, česar v nobenem primeru nočemo – biti stari. Vendar je moderno biti moder in v kavarni na glas razpravljati, zakaj so spletične potrebovale izrezljano mizico z majhnim predalom, tako majhnim, da bi se par današnjih šmink že stiskalo v njem.

Starinar naj bi bil torej človek, ki se profesionalno ukvarja s (pre)prodajo antikvitet in umetnin ter pri tem neznansko uživa. »Tega ne moreš početi izključno zaradi denarja, ampak iz neke vrste ljubezni do starih predalnikov in zbledelih likovnih podob na platnu,« pravi starinar Jaka Prijatelj iz Catniole Antique na Trubarjevi, ene najstarejših trgovin s starinami v Ljubljani, ki nas je z definicijo starine kar malo presenetil. Antikviteta je namreč lahko vsaka stvar ali predmet, ki ni več v redni prodaji. Se pravi, da ni strogo omejena z letom nastanka, čeprav je po drugi strani res, da to velja za industrijsko oblikovane izdelke, kot so na primer ure. Drugače je seveda s pohištvom in spet drugače z umetninami. »Stvar se prepleta,« meni Prijatelj. Tudi stari rokopisi slavnih pisateljev dosegajo vrtoglave cene, a spet neprimerljivo nižje od slik najslavnejših slikarjev; Van Goghov portet bolničarja so pred leti prodali za 88 milijonov dolarjev.

Intimne malenkosti

Vemo, da ima vsaka stvar na svetu svojo ceno in da se ta vzpostavlja na trgu, vendar Prijatelj meni, da je vrednost starega kosa pohištva v množici najrazličnejših pogledov, od zgodovinskega, etnološkega, umetniškega do kulturnega in trgovskega.

»Za muzealca bo vsaka sto let stara omara vredna skladiščenja v najboljših muzejskih prostorih s primerno klimo, v resnici pa je na trgu ne moreš prodati. » Razlog je najbrž preprost. Stoletnih garderobnih omar je na trgu dovolj, poleg tega je povpraševanje po njih po začetni evforiji usahnilo. Stara garderobna omara, na primer altdeutsch, je namreč velik kos pohištva. V novem stanovanju z nizkimi stropi deluje zelo okorno in pretežko, poleg tega je v primerjavi z modernimi vgradnimi omarami popolnoma neuporabna. Ampak ponavadi to človek spozna šele potem, ko jo je kupil, plačal za njeno restavracijo od petdesetih do sto tisoč tolarjev in postavil v dnevno sobo.

»Ljudje danes bolj iščejo manjše detajle, ki dodatno krasijo prostor.« Prijatelj ima najbrž prav, v petnajstih letih tržne svobode smo se vendarle nekaj naučili tudi o tem, kaj je še lepo in kdaj nekdo pretirava in »zganja kič.« Kupovanje starin je postalo intimna zgodba.

Starinarna iz Maribora

Le katera dama v bogato izvezeni obleki si je za lepotilno mizico s srebrnim glavnikom česala goste lase? Koga so opravljale gospodične, ki so posedale na elegantnih, z žametom prevlečenih stolčkih za intarzirano salonsko mizico in pile čaj iz prekrasnega maisenskega porcelana, ki so ga pravkar vzele iz bogato založene steklene vitrine? »Kaj vse bi nam lahko povedal, če bi znal govoriti?« se sprašuje starinarka Tanja Lipovec ob vsakem predmetu, ki ga, obnovljenega in v njegovi prvotni podobi, razstavi v svojem »muzeju v malem«, kot rada imenuje svojo starinarno v prekrasnem ambientu mariborskega gradu. Z možem Tomažem sta jo odprla pred trinajstimi leti in pravzaprav zaživela novo življenje. »Ne moreš obogateti, lahko pa preživiš, kar je danes veliko;« neskromno priznava 35-letna ekonomistka, ki nam je povedala zanimiv nesmisel: »Ko občudujemo ali kupujemo starine, najpogosteje pozabljamo prav na njihovo zgodovinsko in s tem kulturno sporočilno vrednost. Dovolj sta nam všečnost posameznega predmeta in njegova uporabna vrednost. S tem pa starine razvrednotimo in jih naredimo primerljive vsem na novo izdelanim predmetom.« Zanjo imajo starine trajno vrednost, ker bodo bogatile tudi naše potomce. Najpomembnejša naloga starinarjev je ohranjati, obuditi pozabljeno in obnavljati zavrženo. Brez veščih in vztrajnih restavratorjev bi bil marsikateri kos obsojen na propad. Zato se je mož Tomaž lotil študija lesarstva.

»Ni ga večjega zadovoljstva in vzpodbude za starinarja, kot je prijazno povabilo na čaj od ljudi, ki se vedno znova radi vračajo v tvojo starinarnico. Zato, ker so nekoč pri tebi nekaj kupili. »Diši po carigrajskem bazarju, kjer te vabijo, da stopiš za zaveso, se usedeš, z njimi poklepetaš in piješ čaj do onemoglosti. Trgovanje jim je življenje in brez pogajanja ni dobre kupčije.

Antikvitete toliko kot novitete

Ko smo vprašali za ceno posameznih kosov, nam je Prijatelj odvrnil, da je to najbolj nenavadno vprašanje. No, mi smo vztrajali, ker smo sklepali, da je tudi cena tista, ki naredi starino privlačno. In smo šli lepo po vrsti. Za konzolno neobaročeno mizo bi morali odšteti 180 tisoč tolarjev. Slogovno čista in lepo ohranjena bidermajer zofa iz leta 1820 bo najverjetneje stala okroglih 700 tisoč. Cena pa skokovito naraste z letom 1800, ko prestopimi 18. stoletje. Za kredenco iz druge polovice 18. stoletja boste tako morali seči precej globlje v žep, vsaj po tri milijone. Ozek sedemdnevni neobaročni predalnik za spodnje perilo, danes zelo pogojno uporaben, je vreden nič manj kot 350 tisoč tolarjev. Na steni je visel tudi lesen tirolski križ iz 19. stoletja, izrezljan v vinsko trto je vreden 200 tisoč tolarjev.

Lahko bi še naštevali, vendar smo kar hitro sprevideli, da je večina pohištva v Prijateljevi trgovini slovenskemu srednjemu sloju dosegljiva le, če si človek neobaročeni sedemdnevni predalnik za perilo zares močno želi. »Za nekoga je vreden veliko, za drugega nič. Tako to je,« sklene Prijatelj. Pomislili pa smo še na nekaj, kar starine na nek način dodatno razvrednoti. Za nov kvaliteten predalnik bomo morali odšteti prav toliko kot za omenjenega, izrezljanega v neobaročenem slogu, za novo, starinsko oblikovano zofo tudi več kot 700 tisoč tolarjev. Od vsega naštetega je resnična izjema samo kredenca iz druge polovice 18. stoletja.

Sicer pa moramo vedeti, da je bilo slovensko ozemlje južna provinca avstrijskega cesarstva. To pomeni, da so bili na Dunaju najboljši mizarji, najboljši kovači, najboljši urarji in najboljši orožarji. K nam so njihovi izdelki le redko pripotovali, zato si ne delajmo utvar, da bomo v Ljubljani kupili zofo, na kateri je sedela sama Marija Terezija; to bi bil preprosto čudež. Posledično se to odraža tudi v ceni starin.

Povzeto po J. Jankovič, City Magazin št. 1