Kupujemo Mariborčani starinsko pohištvo in druge predmete?

Kupujemo Mariborčani starinsko pohištvo in druge predmete?  (klikni)

Mariborinfo.com, Simona Dijak, februar 2017

V mariborski starinarnici pojasnjujejo, kako naklonjeni smo Mariborčani starinskemu pohištvu in predmetom.

Ali veste, da v življenju v povprečju prespimo kar 26 let, 11 let pa preživimo pred televizijo? V naravi človeka je, da si ureja svoj dom. S tem, ko si urejamo dom, skrbimo tudi za svoje razpoloženje.

Urejanje doma se z izjemnim čutom za estetiko poveže v edinstveno celoto. Estetika je veda o lepem, lepota pa nagovarja naše čute. Estetika tako izhaja iz harmonije, oblike, vsebine. Te lastnosti pogosto dajo dušo prostoru in poskrbijo za naše vsestransko ugodje in udobje. Izzovejo našo kreativnost in odgovarjajo med drugim tudi našim potrebam po izražanju in spremembah. Ali ste bolj za moderno ali starinsko pohištvo?

Zanimanje za starine vse večje

Če bi v svoj dom želeli postaviti kaj s pridihom zgodovine, je ena možnost obisk starinarnice. Mariborska Antikviteta Lipovec, specializirana za prodajo starinskega pohištva in predmetov uporabne umetnosti ter restavriranje, je lani praznovala 25-letnico delovanja. Zanimanje Mariborčanov za starinske predmete se vse bolj krepi, predvsem za pohištvo, meni Tanja Lipovec z mariborske Antikvitete.

Vsi se doma želimo počutiti prijetno, le da nekaterim bolj ustreza varnost brez sprememb, spet drugi si želijo več dinamike.

»Trg starin in umetnin je glede na ostale države v EU v Sloveniji zelo majhen. Maribor se je v zadnjih stotih letih razvijal predvsem industrijsko, kot proletarsko mesto. Stik s kulturo (branje knjig, obisk muzejev, galerij, gledališč) bi moral postati del otrokovega  vsakdana. S tem se krepi odnos tudi do kulture nasploh, do nacionalne kulturne dediščine, razvija se ustvarjalnost in estetska občutljivost,« za Mariborinfo razlaga Lipčeva.

Pohištvo kot naložba?

»Med Mariborčani je najbolj prodajano meščansko pohištvo, izdelano iz najbolj kvalitetnih materialov, v bidermajerskem in secesijskem stilu, ki ima poleg dekorativne tudi uporabno vrednost. Tako pohištvo je zanimivo tudi kot naložba, saj ne izgublja vrednosti. Zelo so prodajani tudi manjši kosi pohištva iz drugih slogovnih obdobij (kot so mizice, stoli, manjše komode, vitrine), ogledala  ter kristalni in medeninasti lestenci, ki so lep okras in dopolnitev moderni stanovanjski opremi,« pojasnjuje Lipčeva.

Po drugi strani pa »so na vrednosti (in prodaji) močno izgubili manj kvalitetni dekorativni  predmeti brez uporabne vrednosti in veliko rezbarjeno pohištvo iz obdobja nemške renesanse, ki zaradi svoje velikosti ter rezbarjenih elementov zahteva velike in visoke prostore,« še dodaja Lipčeva.

Kadar gre za bivalni prostor, je pomembno, da je usklajen s tistimi, ki tam živijo. Z izbrano razporeditvijo, barvami, materiali in obliko lahko vplivamo na počutje. Nekje postanemo bolj storilni, kreativni, spet drugje pa nas sam prostor umiri in zaziba v mehko udobje.

Iz Štajerca: Njegovi unikati gredo iz Maribora v svet

Iz Štajerca: Njegovi unikati gredo iz Maribora v svet (klikni)

Pred leti jih je bilo sedem, sedaj so v Antikvitete Lipovec edini v Mariboru, pri katerih si je mogoče ogledati, kupiti, se posvetovati o starinah. Tomaž Lipovec, solastnik, sicer pa inženir lesarstva, izvedenec in cenilec za uporabno umetnost, restavrator, v zadnjem času tudi oblikovalec izdelkov iz lesa, pravi, da so si v 25 letih nabrali toliko izkušenj, znanja in tudi zaupanja kupcev, da so se obdržali tudi po gospodarski krizi. Ugotavlja pa, da so se v zadnjih letih vendarle spremenile navade ljudi, da so postali pri nakupih bolj preudarni: “Če so se prej s starinami opremljale celotne hiše, se te sedaj bolj kupujejo kot detajli k modernemu pohištvu. Zato so bolj zanimivi manjši kosi, denimo omarice, lestenci, stoli, fotelji. Še zmeraj je med kupci veliko zanimanja za pohištvo iz obdobja bidermajerja, ker sodi k modernemu, tudi iz obdobja secesije, zadnje čase tudi art decoja iz leta 1930.”
image
Po teh letih mu kupci tudi že zaupajo, tudi spustijo v svoje domove, da jim svetuje, saj vedo, da bodo spoštovali njihovo zasebnost. V njihove sodobne prostore na začetku Titove ceste v središču Maribora, s katerimi torej dokazujejo, da spoj sodobnega in starega zelo dobro funkcionira, sicer večinoma prihajajo ozaveščeni kupci, ki se spoznajo na starine, denimo arhitekti, opremljevalci prostorov, ki tudi natančno vedo, kaj iščejo. In izbira, prodaja kaže, da je v zadnjem času bolj kot stil in starost pomembna uporabnost pohištva in da se to sklada z drugimi kosi. Sicer pa so antikvitete še zmeraj dobra naložba, prav tako slike. Tudi njihova vrednost nekoliko niha, a prava umetnina ali starina se da zmeraj prodati, pravi Lipovec. Za kulturno dediščino velja nekaj, kar je staro okoli sto let, sicer pa so za vrednost bolj pomembne uporabnost, lepota, ohranjenost določenega predmeta. “Kak kos iz obdobja art decoja bo morda lahko vreden veliko več kot kos iz 15. stoletja,” dodaja. S soprogo kose iščeta na sejmih v tujini, preko spleta, nekaj jim stranke same ponujajo, pošljejo fotografije. “Pri nas ni več veliko res vrednih predmetov, gradove so po drugi svetovni vojni izropali okoliški kmetje. V 70., 80. letih prejšnjega stoletja so jih prodali Avstrijcem za majhen denar, saj tega niso znali ceniti. Podeželje je torej večinoma izropano, po mestih se je nekaj ohranilo iz roda v rod. K sreči je tudi nekaj ljubiteljskih zbiralcev, ki to ohranjajo, znajo ceniti. Pomagajo tudi muzeji s svetovanjem o načinih restavriranja in konzerviranja,” razlaga poznavalec. Prednost njihovega podjetja je poleg izkušenosti in tradicije tudi v tem, da ponujajo strankam celotno ponudbo, od svetovanja, posredovanja, prodaje do restavriranja v lastni delavnici v Hočah. Tam Lipovec s sodelavci poskrbi, da predmeti ne dobijo le novega, lepšega videza, ampak predvsem, da so spet uporabni, in to še veliko let. “Za razliko od muzejskega pohištva, ki je po obnovi le na ogled, mora to pohištvo zdržati dlje časa, ne pa, da ga stranka po dveh letih prinese nazaj.”
image
V prodajnem postoru ponujajo tudi kristal Rogaška, saj povezujejo slovensko kakovost, pravita zakonca Lipovec.
Novejše pohištvo iz vezanih plošč ni toliko občutljivo niti na temperaturne spremembe niti vlago v stanovanjih, zato pa masivno pohištvo zlasti na spremembe vlažnosti. Pred restavriranjem vsak kos pohištva najprej klimatizirajo, da ga pripravijo na pogoje. Je danes težko dobiti sodelavce pri tem? “Mladi nimajo razvitih teh ročnih spretnosti, zato jih je res težko dobiti. Delavca si moraš sam privzgojiti in ga naučiti, nihče ne pride z znanjem. In potem ga je treba tudi obdržati, da ne odide. Te zadeve mladih ne zanimajo, ampak sodobna tehnologija – mobilni telefoni, internet. Mehanikov, tehnikov skorajda ni,” razlaga. Zamisel žene Tanje je bila, da v salonu ob starinah, umetninah, slikah prodajajo tudi kristal Steklarne Rogaška. “Ocenila sva, da se ta dopolnjuje z našo ponudbo, ne nazadnje je tudi kristal ene vrste umetnostna obrt, to pomeni, da je tudi ciljna skupina kupcev podobna, to so tisti, ki znajo ceniti kakovost in slovenske proizvode.”

Gozdnata država brez industrije
Tomaž Lipovec obžaluje, da je pri nas lesnopredelovalna industrija izumrla, zlasti, ker imamo zelo kakovosten les. “Zanimivo je spremljati javne dražbe hlodovine, ko vidiš, da pridejo kupci s celega sveta, iščejo določene kose, kupujejo denimo resonančni les, ki se uporablja za glasbila ali za kakšne druge posebne izdelke. To je visokogorski les, ki je res izredno cenjen in tudi kakovosten. Lahko bi ga doma predelali in potem izdelke dražje prodali. Namesto tega kupujemo nazaj drage polizdelke. To je žalostno. V Avstriji je denimo bil to državni projekt, v katerega so vlagali 30 let, v predelavo lesa, v podjetja. Pri nas so poskusi, bomo videli, ali bo to res oživelo,” pravi.

Sta v teh letih naletela na kakšen kos, ki ga ne bi prodala? “Kot ljubitelj umetnosti, starin zmeraj nihaš, saj si hkrati tudi v vlogi trgovca. Toda ne nazadnje se za pravo ceno zmeraj vse proda. Kjer je volja na obeh straneh, se da zmerja dogovoriti,” pove iz izkušenj.

Zadnjih nekaj let se Lipovec ukvarja tudi z oblikovanjem lesa. “Ob vsakodnevnem delu je to kot terapija, da si popestrim, presekam vsakdan. Preprosto uživam v tem, ne delam tega zaradi posla. Če pa uspe, pač uspe. Les res obvladam, razvil sem tudi svojo tehnologijo hladnega zvijanja lesa s trakovi, tako da imajo vsi moji izdelki svoj stil, prepoznavnost, pečat,” pojasni. Izpod njegovih rok tako nastanejo različni kosi, denimo servirni voziček, stol, luč …

image

Osebni Arhiv: Servirni voziček je nastal brez predhodnega naročnika, zgolj iz navdiha.

Največkrat ustvarja brez predhodnega naročnika, za razliko od lesenih torbic, ki so se v zadnjih letih že lepo prijele. Tudi pri tem prav tako v prvi vrsti stavi na uporabnost, praktičnost, ne le na to, da je predmet lep. V preteklih letih jih je prodal že okoli 400 po vseh kontinentih sveta. Ko se pokaže zanimanje, izdela novo serijo 20 torbic. Začelo se je s prototipom, ki ga je prodal, nato so začela naročila naraščati. Najprej jih je nekaj prodal v Portorožu, Ljubljani, potem se je odprlo, prihajati so pričela tudi naročila iz tujine. “Ni pa tega toliko, da bi lahko od tega živel, ampak zgolj kot dodatek,” dodaja.image

Lesene torbice so pravi hit

Imajo tudi spletno trgovino, sicer pa so jim pri prodoru na tuje trge pomagali tudi Slovenci po svetu, ki promovirajo slovenske izdelke, to, da je Slovenija tretja najbolj gozdnata država v Evropi. “Zato se je res treba zahvaliti Slovencem v Avstraliji, Islandiji, ZDA. Tako smo sodelovali tudi na newyorškem Fashion Weeku, prejeli so tudi cenjeno mednarodno nagrado Art & Craft Design of Art. Med 200 udeleženci iz 46 držav smo zasedli drugo mesto. To je bilo res veliko presenečenje, ker so sodelovala res velika podjetja, jaz pa kot posameznik, rokodelec. Takrat smo se prijavili sami, sedaj smo že povabljeni k sodelovanju.”

Vsak oblikovalec mora poznati pretekle stile, obdobja, preteklost, potem je vse v modernizaciji, še pojasnjuje. “Poznam oblike, ornamentiko, konstrukcijske značilnosti in potem iz tega gradim. Ne more biti nekdo oblikovalec oblek ali pohištva, če ne pozna stilov preteklosti,” meni Lipovec. Nekoč so bili slovenski oblikovalci in z njimi tudi slovenski izdelki znani po svetu, če izpostavimo dva največja – Jožeta Plečnika ali pa Nika Kralja s svojim znanim stolom Rex, ki je vključen tudi v zbirko Muzeja sodobne umetnosti MOMA v New Yorku. “Danes se v oblikovanje, v oblikovalce žal ne vlaga.”

Članek je na voljo na povezavi: https://www.vecer.com/iz-stajerca-njegovi-unikati-gredo-iz-maribora-v-svet-6539333

Izjemne starine vedno najdejo kupca

 

Izjemne starine vedno najdejo kupca (klikni)

30.10.2012  00:01   /   Finance 209/2012,  Maja Čebulj

Pri starinah in drugih umetniških predmetih velja pravilo: dražji je predmet, manj finančno izgubimo. Izjemni predmeti so redki, bolj iskani in vedno najdejo kupca, ki je zanje pripravljen plačati.

»V zadnjih 20 letih so cene starin močno zrasle. Še zlasti ob uvedbi evra, ko se je na evropskem trgu ob prehodu z marke na evro ohranila enaka nominalna cena starin,« pravi Tomaž Lipovec, starinar in restavrator iz Maribora. Pri nas, kot tudi v Evropi in Ameriki, je pri opremljanju prostorov že vrsto let najbolj zaželeno bidermajersko pohištvo, ki je dobra naložba, ker ne izgublja vrednosti.

Kot še poudarja Lipovec, so kakovostno izdelani kosi bidermajerskega in starejšega pohištva ter pohištvo znanih oblikovalcev in izdelovalcev vedno prodajljivi. Kot tudi manjši predmeti iz drugih slogovnih obdobij, kot so mizice, stoli, manjše komode, vitrine …, ki so hkrati lep okras in dopolnitev moderni stanovanjski opremi.

Pri nas, kot tudi v Evropi in Ameriki, je pri opremljanju prostorov že vrsto let najbolj zaželeno bidermajersko pohištvo, ki je dobra naložba, ker ne izgublja vrednosti. Pravi antikvar in restavrator Tomaž Lipovec.

Do 30-odstotni upad

Manj prodajljivo je veliko rezbarjeno pohištvo iz obdobja historizma, tako imenovani staronemški stil (nemška renesansa), ki zaradi svoje velikosti in rezbarjenih elementov zahteva velike in visoke prostore. Tako pohištvo je v zadnjih letih izgubilo do 30 odstotkov vrednosti, kar je sicer zanemarljivo v primerjavi z izgubami lastnikov vrednostnih papirjev. Večina kupcev starinskega pohištva ne razmišlja o nakupu kot naložbi, še ugotavlja Lipovec, ampak želi lep in žlahten predmet kot okras in obogatitev doma ali poslovnega prostora.

Podobno ugotavlja tudi restavrator Stanko Vitez. Kot navaja, je ob tržno zanimivem pohištvu, ki je redkejše, iskano še tisto, ki je kakovostno po obrtniški in oblikovni strani. Povprečno pohištvo ni toliko primerno za finančno naložbo, ker dosega nižje vrednosti in ga je teže prodati. V zadnjem obdobju pridobiva vse večjo veljavo tudi zunanja ureditev, predvsem so iskani različni kipi in drugi elementi zunanje ureditve.

Najbolj zaželene skrinje

Med slovenskimi starinami so tržno zelo zanimive skrinje, ki so po pokrajinah izjemno raznovrstne. So neprecenljiva kulturna dediščina za slovenski narod in med pohištvenimi kosi verjetno najbolj zaželena starina. Vitez še opaža, da je precej zanimanja tudi za etnološke predmete.

Visoke cene

O tem, kdaj govorimo o starini kot o predmetu zbirateljske vrednosti, med strokovnjaki ni povsem enotnega mnenja. Praviloma so to predmeti, starejši od sto let, lahko pa tudi že tisti nad 50 let. Dragocene in redke starine dosegajo na tujih dražbah visoke cene. V najnovejšem evropskem vodniku za cene starin dosega bidermajerska komoda, izdelana v dunajskih delavnicah leta 1820, vednost med sedem in deset tisoč evri, dva stola iz istega obdobja med dva in tri tisoč evri, pet let starejša miza pa od 1.800 do 2.200 evrov.

Ponaredki

Lipovec opozarja, da je treba še zlasti pri nakupu dražjega pohištva paziti na njegovo izvirnost. Zaradi velikega povpraševanja in redkosti posameznih predmetov se izdelujejo kakovostne kopije pohištva v mizarskih delavnicah, na primer na Madžarskem, v Romuniji, pa tudi drugje. Pazljivost je potrebna predvsem pri nakupih na različnih sejmih starin in bolšjih trgih, kjer je ponudba ponaredkov velika in pestra.

Takšno pohištvo se na pogled ne razlikuje od izvirnega, poznavalec pa ponaredek hitro prepozna. Nakup ponaredka pa seveda ni naložba, saj že ob nakupu izgubimo večino plačane vrednosti. »Zato svetujem nakup pri preverjenih starinarjih, ki poslujejo dalj časa, predmeti pa so opremljeni s potrdilom o originalnosti ali izvedeniškim mnenjem. Prvi obisk starinarne je navadno učna ura o razvoju premične kulturne dediščine v naših krajih, o stilih pohištva in njihovih značilnostih, predvsem pa sta nalogi starinarjev razvijanje zavesti o vrednotah naše kulturne dediščine in pripomoči k spoštovanju dediščine, ki so jo ustvarjali in ohranjali naši predniki,« meni Lipovec, lastnik podjetja Antikvitete Lipovec z več kot dvajsetletno tradicijo.

Pridobivajo vrednost

Čeprav odnos Slovencev do lastne kulturne dediščine še ni zadovoljiv, Lipovec pravi, da je še zlasti v zadnjih 20 letih delovanje slovenskih muzejev, galerij in starinarn pripomoglo k povečanju zanimanja ljudi za spoznavanje naše preteklosti, seznanitvijo lastnikov kulturne dediščine z vrednostjo, ki jo imajo, in s tem k njenemu ohranjanju.

»Obiskovalci starinarn pa vse bolj prepoznavajo tudi drugo stran nakupa takšnih predmetov: s starostjo bodo starinski predmeti še pridobivali vrednost. Takšne predmete bodo morda lastniki čez leta prodali sami, ne da bi izgubili vrednost ali celo z donosom, veliko predmetov pa bo kot dediščina krasilo domove njihovih otrok in vnukov.«

Restavrator Stanko Vitez razlaga, da se lastniki lastnih ali podedovanih starin še vedno odločajo za restavriranje starega pohištva in pri tem navajajo, da so se za to odločili povsem razumsko, saj dobijo za finančno ustrezen vložek zelo cenjeno in trajno opremo.

Restavrira se predvsem pohištvo iz obdobja druge polovice 19. in z začetka 20. stoletja, saj je iz obeh obdobij ohranjenega precej pohištva. Za restavriranje so tržno najzanimivejši izdelki znanih oblikovalcev in arhitektov ter predmeti, ki so posebnost posamezne regije. Časovno pa predmeti iz obdobja bidermajer in starejši. Materiali, iz katerih je izdelano staro pohištvo, so navadno veliko kakovostnejši kot materiali sodobnega pohištva.

Restavriranje

Za odločitev, ali je pohištvo smiselno restavrirati, je najboljši posvet s strokovnjakom, ki bo ocenil tudi dejanske stroške restavriranja, poudarja Vitez. Pomembno je vedeti, kolikšna bo vrednost predmeta po restavriranju. Kot se dogaja, stranka zaradi močne poškodovanosti predmeta meni, da ga ni smiselno restavrirati, v resnici pa ima zelo dragocen predmet, ki ga je kljub slabi ohranjenosti vredno restavrirati.

»Za ohranjanje svoje dediščine je v zadnjih letih veliko storila tudi Cerkev, ki ima v lasti precej kakovostnega pohištva iz obdobja baroka in delno gotike. Ta hip se v cerkvah povečini opravljajo manjša restavratorska dela,« razlaga Vitez, ki je med drugim restavriral kavarno Nebotičnik v Ljubljani za gospoda Anthonyja Tomažina iz Avstralije, pa Coronijev dvorec za občino Šempeter in ima reference pri številnih drugih javnih in zasebnih naročilih za restavriranje.

Stroški

Kolikšna bo cena restavriranja, razlaga Vitez, je odvisno od marsičesa, predvsem od ohranjenosti predmeta, pri čemer so navadno predmeti v nenehni uporabi bolje ohranjeni od tistih, ki so bili določen čas deponirani v kakšni kleti ali na seniku. Staro pohištvo je lepljeno z živalskim lepilom, imenovanim klej, ki je sicer zelo kakovostno, ni pa odporno proti vlagi. Stroški so odvisni tudi od obsega in intenzivnosti poškodb ter škode zaradi lesnih škodljivcev. Precejšen del cene pomeni strošek površinske obdelave in okovja, ki je na nekaterih kosih pohištva lahko zelo dobro ohranjeno, na drugih pa manjkajoče ali poškodovano.

Kriza: Cen nočejo znižati

Kriza je pripomogla tudi k večji ponudbi starin, vendar pa za odkup niso zanimivi vsi stari predmeti. V Antikvitetah Lipovec odkupijo starinske predmete, če so dovolj stari in zanje prodajno zanimivi. Ponavadi lastniki predmetov pošljejo fotografije po e-pošti, na podlagi katerih ocenijo starost, stil, uporabljen material in vrednost pohištva. Če se lastnik strinja s ponujeno ceno, predmet odkupijo in ga restavrirajo. Zanimivo je, da lastniki kljub krizi ne znižujejo cen vrednejšim predmetom

Starine, bogastvo s patino

Starine, bogastvo s patino  (klikni)
 20.11.2012, Maja Čebulj, Bonbon, priloga Večera

Starine, bogastvo s patino

Dosedanja najvišja cena, ki jo je kupec plačal za starinsko omaro, je 28,3 milijona evrov. Zanimanje za starine, umetniška dela in zbirateljske kose je veliko tudi v času recesije. Tako pri kupcih kot pri prodajalcih.

Ko je 19-letni beufortski vojvoda Henrik Somerset leta 1726 v znamenitih florentinskih obrtnih delavnicah po svojih zamislih naročil izdelavo omenjene omare, si najverjetneje ni predstavljal, da bo čez 280 let prav ta omara najdražja na svetu. Trideset mojstrov je šest let izdelovalo tri metre visoko mojstrovino, poimenovano Badmintonski kabinet, ki jo lahko danes občudujemo v Muzeju Liechtenstein na Dunaju. Dobrih 28 milijonov evrov je pravzaprav skromna vsota v primerjavi s skoraj 200 milijoni, ki jih je katarska kraljeva družina odštela za sliko Paula Cezanna Igralci kart.

Kako je s cenami starin pri nas?

Dolgoletni antikvarist in restavrator Tomaž Lipovec iz Maribora zatrjuje, da trgovci s starinami in umetninami spoštujejo zaupnost svojih strank, zato so podatki o doseženih cenah in kupcih poslovna skrivnost. “Lahko pa povem, da je bil pred nekaj leti empirski pisalnik, sekretar v obliki lire, ki je bil ocenjen na sto tisoč evrov, po mojih informacijah prodan za le nekaj nižjo ceno. Cene starin so v zadnjih dvajset letih močno naraščale. Pri nas pa tudi v tujini je na trgu iskano pohištvo v stilu bidermajer, ker ne izgublja vrednosti in je zato dobra naložba. Manj prodajno zanimivo je pohištvo v staronemškem slogu, ki je v sedanji krizi izgubilo okoli tretjino vrednosti. Vsaka starina in umetnina je vredna točno toliko, kolikor je kupec pripravljeni zanjo plačati.”

Finančna stiska sili ljudi v iskanje možnosti za dodaten zaslužek. In starine, umetnine ter zbirateljski predmeti so tisti, za katere obstaja verjetnost, da lahko z njihovo prodajo tudi kaj zaslužimo. Ponudba tovrstnih predmetov je pri nas presegla povpraševanje in zato lahko zanje praviloma iztržimo čedalje manj. Marsikateri kupec vidi v trenutno ugodnejšem nakupu starin in umetnin naložbo za kasneje. “V zadnjem času opažamo na domačem trgu povečano ponudbo predmetov slabše kakovosti in nižje vrednosti, ki so navadno nezanimivi. Zaradi aktualne krize so kupci starin in umetnin postali zelo izbirčni. Zahtevajo zelo kvalitetne starine, z uporabno vrednostjo, narejene iz najkvalitetnejših materialov in po zelo dostopnih cenah. Takšnih predmetov je bilo pri nas malo, zato trgovci iščejo kvalitetne starine tudi ali predvsem zunaj naših meja,” pojasnjuje Lipovec.

Je dedkova pipa starina?

Kdaj lahko predmet opredelimo kot antikviteto, je tema diskusije tudi med poznavalci. Med laiki je tovrstno opredeljevanje velikokrat odvisno od let tistega, ki predmet ocenjuje. Mlademu človeku je starina lahko nekaj, kar je starejše od 50 let, starejšemu človeku toliko star predmet še nikakor ni starina. Praviloma kot starino opredeljujemo predmet, star več kot sto let. Lipovec pravi, da je zanj starina “predmet uporabne ali dekorativne umetnosti, pri čemer starost ne igra odločilne vloge, temveč zgolj umetnostna, uporabna in estetska vrednost predmeta. Sem sodijo tudi predmeti, ki so značilni za naše okolje, predmeti, ki so povezani z našo zgodovino ali pa so delo naših umetnikov in oblikovalcev. Res pa je, da v to kategorijo spada veliko predmetov prejšnjih stoletij in le malo iz današnjega časa.”

Vrednost starine je odvisna od marsičesa, pri čemer ima zadnjo besedo vedno trg. Ni zmeraj le starost tista, ki oblikuje vrednost antikvitete, pomemben dejavnik je tudi njena redkost. Tako je bil letos spomladi na avkciji v dunajski galeriji Westlicht prodan prototip fotoaparata Leica serije 0 iz leta 1923. Izdelanih je bilo le 25 prototipov, danes naj bi jih obstajalo še zgolj 12. Pri določanju cene so dejavniki še ohranjenost starine, poreklo in blagovna znamka. Povpraševanje po določenih starinah narekujejo tudi trenutni “modni” trendi. V tujini je na primer zanimanje za art deco izdelke izjemno veliko, kar se počasi seli tudi k nam.

Področji starinarstva in zbirateljstva se velikokrat prepletata. Slovenci smo že od nekdaj znani kot strastni zbiratelji marsičesa, najpogosteje kovancev, znamk, vojaške opreme in starih razglednic. Ker sta v času krize cenjeni srebro in zlato, so kovanci na trgu iskani, vendar se jih večina proda zgolj po teži. Le izjemni kovanci zgodovinske in redke zbirateljske vrednosti ohranjajo ceno. Že vpogled v ponudbo vojaške opreme na največjem slovenskem prodajnem portalu Bolha kaže na priljubljenost teh predmetov med zbiratelji, med katerimi je največje povpraševanje po predmetih iz druge svetovne vojne. Poznavalci tega trga se raje odločajo za nakupe na tujih tržiščih, kjer so cene praviloma nižje kot pri nas, pa tudi prodaja na tujih spletnih portalih, npr. eBayu, je živahnejša kot pri nas. Na Bolhi je največja ponudba umetniških slik in gobelinov in tudi Tomaž Lipovec ugotavlja, da je na našem trgu zelo pestra ponudba slik, od zelo amaterskih do izjemno kvalitetnih. “Vedno znova me preseneča, kakšne slike najdejo kupca. Hitro in za pravo ceno pa se prodajo slike uveljavljenih domačih slikarjev.”

Skrb za našo kulturno dediščino

Z ohranjanjem starin kažemo tudi naš odnos do kulturne dediščine. Društvo restavratorjev Slovenije na spletni strani navaja, da spada med kulturno dediščino vse, kar je starejše od sedemdeset let in je nekoč služilo svojemu namenu ter je preživelo do današnjih dni. Skrb zanje je skrb vseh nas, ki tovrstne predmete posedujemo ali smo njihovi uradni skrbniki. Z restavriranjem poskušamo predmetu vrniti njegov prvotni videz, pri čemer je treba slediti etičnemu kodeksu konservatorsko-restavratorske stroke, ki postavlja integriteto predmeta pred vse druge vidike. Pretirano restavriranje namreč zmanjšuje vrednost starini.

Vpogled v tuje spletne strani razkrije, da je med zbiralci starin cenjena tudi keramika, ki so jo od leta 1870 izdelovali v tovarni Schütz v Libojah pri Celju. “Tovarna je bila ustanovljena v obdobju Avstro-Ogrske in je bila podružnica tovarne iz Moravske. Glede tehnologije in dekoracije je preživljala najpomembnejše obdobje od 1871. do 1918. Njeni izdelki iz zadnje tretjine 19. stoletja so v glavnem dobro poznani, saj so zelo značilno oblikovani in okrašeni. Večji problem je s tistimi med obema vojnama in s povojno produkcijo. Tudi tehnološki razvoj je bil usmerjen v center države, na Dunaj, v sodelovanje z Avstrijskim muzejem za umetnost in industrijo, sedanjim MAK. Od tam so prihajali načrti za izdelke, pa tudi inovativne tehnološke rešitve. Tovarna je do leta 1918 sodelovala tudi z obrtno šolo pri Muzeju za umjetnost i obrt v Zagrebu. Skratka, bila je zelo kozmopolitska,” razlaga dr. Mateja Kos, strokovnjakinja za keramiko iz Narodnega muzeja Slovenije.

Kakšne so cene keramike Schütz na tujih spletnih straneh? Iz proizvodnega leta 1900 se ponujajo krožnik za 339 dolarjev, par vaz v obliki zidnih dekoracij za 1600 dolarjev, majolika za 700 dolarjev, tista iz leta 1935 pa za 195 dolarjev. Na Bolhi se da pecljat servirni pladenj dobiti za 80 evrov. Dr. Kosova meni, da je “posebno libojska keramika na našem tržišču in takoj za mejo zelo precenjena, saj so se zaradi povpraševanja na trgu cene močno povišale in so ti predmeti dražji kot primerljivi izdelki drugih srednjeevropskih tovarn”.

Na območju Pohorja so bile od konca 17. do sredine 19. stoletja zelo dejavne tudi glažute – steklarne. Največja pohorska steklarna je bila pri Rušah in je sredi 19. stoletja zaposlovala nad 200 ljudi. Poleg izdelkov za vsakdanjo rabo so izdelovale še finejše izdelke iz brušenega in kristalnega stekla. “Nekatere od teh steklarn so uspešno konkurirale tistim na sedanjem avstrijskem Štajerskem. Značilni izdelki pohorskih steklarn so zelo dobro znani in tudi ovrednoteni z ustrezno ceno. Gre namreč za množično (industrijsko) proizvodnjo in za izdelke, namenjene vsakdanji uporabi. Teh pa navadno ne shranjujemo in ne pazimo nanje prav posebno. Na tržišču je redkejše le zgodnje pohorsko steklo iz 17. in 18. stoletja. Pa tudi v tem primeru gre za manufakturno proizvodnjo,” pojasnjuje Kosova. Opozarja, da gre pri ponudbi na trgu pogosto tudi za dvomljiv izvor in sploh ni rečeno, da res kupimo pohorski izdelek.  Dr. Kosova še navaja, da muzeji še vedno odkupujejo libojsko keramiko in izdelke pohorskih glažut, vendar različni muzeji različno. Največ libojske keramike hrani Pokrajinski muzej Celje, največ izdelkov pohorskih steklarn pa Pokrajinski muzej Maribor.