Iz Štajerca: Njegovi unikati gredo iz Maribora v svet

 

Iz Štajerca: Njegovi unikati gredo iz Maribora v svet

Članek je dosegljiv na spletni povezavi: https://www.vecer.com/iz-stajerca-njegovi-unikati-gredo-iz-maribora-v-svet-6539333

 

Četrtek, 9.8.2018, 6:43 – Čas zadnje posodobitve: pred 4 tedni
 
Tomaž Lipovec, solastnik tačas edine antike v Mariboru, se 25 let ukvarja s starinami in umetninami, tudi oblikuje les.
 
Pred leti jih je bilo sedem, sedaj so v Antikvitete Lipovec edini v Mariboru, pri katerih si je mogoče ogledati, kupiti, se posvetovati o starinah. Tomaž Lipovec, solastnik, sicer pa inženir lesarstva, izvedenec in cenilec za uporabno umetnost, restavrator, v zadnjem času tudi oblikovalec izdelkov iz lesa, pravi, da so si v 25 letih nabrali toliko izkušenj, znanja in tudi zaupanja kupcev, da so se obdržali tudi po gospodarski krizi. Ugotavlja pa, da so se v zadnjih letih vendarle spremenile navade ljudi, da so postali pri nakupih bolj preudarni: “Če so se prej s starinami opremljale celotne hiše, se te sedaj bolj kupujejo kot detajli k modernemu pohištvu. Zato so bolj zanimivi manjši kosi, denimo omarice, lestenci, stoli, fotelji. Še zmeraj je med kupci veliko zanimanja za pohištvo iz obdobja bidermajerja, ker sodi k modernemu, tudi iz obdobja secesije, zadnje čase tudi art decoja iz leta 1930.”
 
Po teh letih mu kupci tudi že zaupajo, tudi spustijo v svoje domove, da jim svetuje, saj vedo, da bodo spoštovali njihovo zasebnost. V njihove sodobne prostore na začetku Titove ceste v središču Maribora, s katerimi torej dokazujejo, da spoj sodobnega in starega zelo dobro funkcionira, sicer večinoma prihajajo ozaveščeni kupci, ki se spoznajo na starine, denimo arhitekti, opremljevalci prostorov, ki tudi natančno vedo, kaj iščejo. In izbira, prodaja kaže, da je v zadnjem času bolj kot stil in starost pomembna uporabnost pohištva in da se to sklada z drugimi kosi. Sicer pa so antikvitete še zmeraj dobra naložba, prav tako slike. Tudi njihova vrednost nekoliko niha, a prava umetnina ali starina se da zmeraj prodati, pravi Lipovec. Za kulturno dediščino velja nekaj, kar je staro okoli sto let, sicer pa so za vrednost bolj pomembne uporabnost, lepota, ohranjenost določenega predmeta. “Kak kos iz obdobja art decoja bo morda lahko vreden veliko več kot kos iz 15. stoletja,” dodaja. S soprogo kose iščeta na sejmih v tujini, preko spleta, nekaj jim stranke same ponujajo, pošljejo fotografije. “Pri nas ni več veliko res vrednih predmetov, gradove so po drugi svetovni vojni izropali okoliški kmetje. V 70., 80. letih prejšnjega stoletja so jih prodali Avstrijcem za majhen denar, saj tega niso znali ceniti. Podeželje je torej večinoma izropano, po mestih se je nekaj ohranilo iz roda v rod. K sreči je tudi nekaj ljubiteljskih zbiralcev, ki to ohranjajo, znajo ceniti. Pomagajo tudi muzeji s svetovanjem o načinih restavriranja in konzerviranja,” razlaga poznavalec. Prednost njihovega podjetja je poleg izkušenosti in tradicije tudi v tem, da ponujajo strankam celotno ponudbo, od svetovanja, posredovanja, prodaje do restavriranja v lastni delavnici v Hočah. Tam Lipovec s sodelavci poskrbi, da predmeti ne dobijo le novega, lepšega videza, ampak predvsem, da so spet uporabni, in to še veliko let. “Za razliko od muzejskega pohištva, ki je po obnovi le na ogled, mora to pohištvo zdržati dlje časa, ne pa, da ga stranka po dveh letih prinese nazaj.”
  
V prodajnem postoru ponujajo tudi kristal Rogaška, saj povezujejo slovensko kakovost, pravita zakonca Lipovec. 
Novejše pohištvo iz vezanih plošč ni toliko občutljivo niti na temperaturne spremembe niti vlago v stanovanjih, zato pa masivno pohištvo zlasti na spremembe vlažnosti. Pred restavriranjem vsak kos pohištva najprej klimatizirajo, da ga pripravijo na pogoje. Je danes težko dobiti sodelavce pri tem? “Mladi nimajo razvitih teh ročnih spretnosti, zato jih je res težko dobiti. Delavca si moraš sam privzgojiti in ga naučiti, nihče ne pride z znanjem. In potem ga je treba tudi obdržati, da ne odide. Te zadeve mladih ne zanimajo, ampak sodobna tehnologija – mobilni telefoni, internet. Mehanikov, tehnikov skorajda ni,” razlaga. Zamisel žene Tanje je bila, da v salonu ob starinah, umetninah, slikah prodajajo tudi kristal Steklarne Rogaška. “Ocenila sva, da se ta dopolnjuje z našo ponudbo, ne nazadnje je tudi kristal ene vrste umetnostna obrt, to pomeni, da je tudi ciljna skupina kupcev podobna, to so tisti, ki znajo ceniti kakovost in slovenske proizvode.”

Gozdnata država brez industrije
Tomaž Lipovec obžaluje, da je pri nas lesnopredelovalna industrija izumrla, zlasti, ker imamo zelo kakovosten les. “Zanimivo je spremljati javne dražbe hlodovine, ko vidiš, da pridejo kupci s celega sveta, iščejo določene kose, kupujejo denimo resonančni les, ki se uporablja za glasbila ali za kakšne druge posebne izdelke. To je visokogorski les, ki je res izredno cenjen in tudi kakovosten. Lahko bi ga doma predelali in potem izdelke dražje prodali. Namesto tega kupujemo nazaj drage polizdelke. To je žalostno. V Avstriji je denimo bil to državni projekt, v katerega so vlagali 30 let, v predelavo lesa, v podjetja. Pri nas so poskusi, bomo videli, ali bo to res oživelo,” pravi.

Sta v teh letih naletela na kakšen kos, ki ga ne bi prodala? “Kot ljubitelj umetnosti, starin zmeraj nihaš, saj si hkrati tudi v vlogi trgovca. Toda ne nazadnje se za pravo ceno zmeraj vse proda. Kjer je volja na obeh straneh, se da zmerja dogovoriti,” pove iz izkušenj.

Zadnjih nekaj let se Lipovec ukvarja tudi z oblikovanjem lesa. “Ob vsakodnevnem delu je to kot terapija, da si popestrim, presekam vsakdan. Preprosto uživam v tem, ne delam tega zaradi posla. Če pa uspe, pač uspe. Les res obvladam, razvil sem tudi svojo tehnologijo hladnega zvijanja lesa s trakovi, tako da imajo vsi moji izdelki svoj stil, prepoznavnost, pečat,” pojasni. Izpod njegovih rok tako nastanejo različni kosi, denimo servirni voziček, stol, luč …

Osebni Arhiv: Servirni voziček je nastal brez predhodnega naročnika, zgolj iz navdiha.

Največkrat ustvarja brez predhodnega naročnika, za razliko od lesenih torbic, ki so se v zadnjih letih že lepo prijele. Tudi pri tem prav tako v prvi vrsti stavi na uporabnost, praktičnost, ne le na to, da je predmet lep. V preteklih letih jih je prodal že okoli 400 po vseh kontinentih sveta. Ko se pokaže zanimanje, izdela novo serijo 20 torbic. Začelo se je s prototipom, ki ga je prodal, nato so začela naročila naraščati. Najprej jih je nekaj prodal v Portorožu, Ljubljani, potem se je odprlo, prihajati so pričela tudi naročila iz tujine. “Ni pa tega toliko, da bi lahko od tega živel, ampak zgolj kot dodatek,” dodaja.

Lesene torbice so pravi hit

Imajo tudi spletno trgovino, sicer pa so jim pri prodoru na tuje trge pomagali tudi Slovenci po svetu, ki promovirajo slovenske izdelke, to, da je Slovenija tretja najbolj gozdnata država v Evropi. “Zato se je res treba zahvaliti Slovencem v Avstraliji, Islandiji, ZDA. Tako smo sodelovali tudi na newyorškem Fashion Weeku, prejeli so tudi cenjeno mednarodno nagrado Art & Craft Design of Art. Med 200 udeleženci iz 46 držav smo zasedli drugo mesto. To je bilo res veliko presenečenje, ker so sodelovala res velika podjetja, jaz pa kot posameznik, rokodelec. Takrat smo se prijavili sami, sedaj smo že povabljeni k sodelovanju.”

Vsak oblikovalec mora poznati pretekle stile, obdobja, preteklost, potem je vse v modernizaciji, še pojasnjuje. “Poznam oblike, ornamentiko, konstrukcijske značilnosti in potem iz tega gradim. Ne more biti nekdo oblikovalec oblek ali pohištva, če ne pozna stilov preteklosti,” meni Lipovec. Nekoč so bili slovenski oblikovalci in z njimi tudi slovenski izdelki znani po svetu, če izpostavimo dva največja – Jožeta Plečnika ali pa Nika Kralja s svojim znanim stolom Rex, ki je vključen tudi v zbirko Muzeja sodobne umetnosti MOMA v New Yorku. “Danes se v oblikovanje, v oblikovalce žal ne vlaga.”

Članek je na voljo na povezavi: https://www.vecer.com/iz-stajerca-njegovi-unikati-gredo-iz-maribora-v-svet-6539333

Izjemne starine vedno najdejo kupca

 

Izjemne starine vedno najdejo kupca

30.10.2012  00:01   /   Finance 209/2012  


  Pri starinah in drugih umetniških predmetih velja pravilo: dražji je predmet, manj finančno izgubimo. Izjemni predmeti so redki, bolj iskani in vedno najdejo kupca, ki je zanje pripravljen plačati.

»V zadnjih 20 letih so cene starin močno zrasle. Še zlasti ob uvedbi evra, ko se je na evropskem trgu ob prehodu z marke na evro ohranila enaka nominalna cena starin,« pravi Tomaž Lipovec, starinar in restavrator iz Maribora. Pri nas, kot tudi v Evropi in Ameriki, je pri opremljanju prostorov že vrsto let najbolj zaželeno bidermajersko pohištvo, ki je dobra naložba, ker ne izgublja vrednosti.

Kot še poudarja Lipovec, so kakovostno izdelani kosi bidermajerskega in starejšega pohištva ter pohištvo znanih oblikovalcev in izdelovalcev vedno prodajljivi. Kot tudi manjši predmeti iz drugih slogovnih obdobij, kot so mizice, stoli, manjše komode, vitrine …, ki so hkrati lep okras in dopolnitev moderni stanovanjski opremi.

Pri nas, kot tudi v Evropi in Ameriki, je pri opremljanju prostorov že vrsto let najbolj zaželeno bidermajersko pohištvo, ki je dobra naložba, ker ne izgublja vrednosti. Pravi antikvar in restavrator Tomaž Lipovec.

Do 30-odstotni upad

Manj prodajljivo je veliko rezbarjeno pohištvo iz obdobja historizma, tako imenovani staronemški stil (nemška renesansa), ki zaradi svoje velikosti in rezbarjenih elementov zahteva velike in visoke prostore. Tako pohištvo je v zadnjih letih izgubilo do 30 odstotkov vrednosti, kar je sicer zanemarljivo v primerjavi z izgubami lastnikov vrednostnih papirjev. Večina kupcev starinskega pohištva ne razmišlja o nakupu kot naložbi, še ugotavlja Lipovec, ampak želi lep in žlahten predmet kot okras in obogatitev doma ali poslovnega prostora.

Podobno ugotavlja tudi restavrator Stanko Vitez. Kot navaja, je ob tržno zanimivem pohištvu, ki je redkejše, iskano še tisto, ki je kakovostno po obrtniški in oblikovni strani. Povprečno pohištvo ni toliko primerno za finančno naložbo, ker dosega nižje vrednosti in ga je teže prodati. V zadnjem obdobju pridobiva vse večjo veljavo tudi zunanja ureditev, predvsem so iskani različni kipi in drugi elementi zunanje ureditve.

Najbolj zaželene skrinje

Med slovenskimi starinami so tržno zelo zanimive skrinje, ki so po pokrajinah izjemno raznovrstne. So neprecenljiva kulturna dediščina za slovenski narod in med pohištvenimi kosi verjetno najbolj zaželena starina. Vitez še opaža, da je precej zanimanja tudi za etnološke predmete.

Visoke cene

O tem, kdaj govorimo o starini kot o predmetu zbirateljske vrednosti, med strokovnjaki ni povsem enotnega mnenja. Praviloma so to predmeti, starejši od sto let, lahko pa tudi že tisti nad 50 let. Dragocene in redke starine dosegajo na tujih dražbah visoke cene. V najnovejšem evropskem vodniku za cene starin dosega bidermajerska komoda, izdelana v dunajskih delavnicah leta 1820, vednost med sedem in deset tisoč evri, dva stola iz istega obdobja med dva in tri tisoč evri, pet let starejša miza pa od 1.800 do 2.200 evrov.

Ponaredki

Lipovec opozarja, da je treba še zlasti pri nakupu dražjega pohištva paziti na njegovo izvirnost. Zaradi velikega povpraševanja in redkosti posameznih predmetov se izdelujejo kakovostne kopije pohištva v mizarskih delavnicah, na primer na Madžarskem, v Romuniji, pa tudi drugje. Pazljivost je potrebna predvsem pri nakupih na različnih sejmih starin in bolšjih trgih, kjer je ponudba ponaredkov velika in pestra.

Takšno pohištvo se na pogled ne razlikuje od izvirnega, poznavalec pa ponaredek hitro prepozna. Nakup ponaredka pa seveda ni naložba, saj že ob nakupu izgubimo večino plačane vrednosti. »Zato svetujem nakup pri preverjenih starinarjih, ki poslujejo dalj časa, predmeti pa so opremljeni s potrdilom o originalnosti ali izvedeniškim mnenjem. Prvi obisk starinarne je navadno učna ura o razvoju premične kulturne dediščine v naših krajih, o stilih pohištva in njihovih značilnostih, predvsem pa sta nalogi starinarjev razvijanje zavesti o vrednotah naše kulturne dediščine in pripomoči k spoštovanju dediščine, ki so jo ustvarjali in ohranjali naši predniki,« meni Lipovec, lastnik podjetja Antikvitete Lipovec z več kot dvajsetletno tradicijo.

Pridobivajo vrednost

Čeprav odnos Slovencev do lastne kulturne dediščine še ni zadovoljiv, Lipovec pravi, da je še zlasti v zadnjih 20 letih delovanje slovenskih muzejev, galerij in starinarn pripomoglo k povečanju zanimanja ljudi za spoznavanje naše preteklosti, seznanitvijo lastnikov kulturne dediščine z vrednostjo, ki jo imajo, in s tem k njenemu ohranjanju.

»Obiskovalci starinarn pa vse bolj prepoznavajo tudi drugo stran nakupa takšnih predmetov: s starostjo bodo starinski predmeti še pridobivali vrednost. Takšne predmete bodo morda lastniki čez leta prodali sami, ne da bi izgubili vrednost ali celo z donosom, veliko predmetov pa bo kot dediščina krasilo domove njihovih otrok in vnukov.«

Restavrator Stanko Vitez razlaga, da se lastniki lastnih ali podedovanih starin še vedno odločajo za restavriranje starega pohištva in pri tem navajajo, da so se za to odločili povsem razumsko, saj dobijo za finančno ustrezen vložek zelo cenjeno in trajno opremo.

Restavrira se predvsem pohištvo iz obdobja druge polovice 19. in z začetka 20. stoletja, saj je iz obeh obdobij ohranjenega precej pohištva. Za restavriranje so tržno najzanimivejši izdelki znanih oblikovalcev in arhitektov ter predmeti, ki so posebnost posamezne regije. Časovno pa predmeti iz obdobja bidermajer in starejši. Materiali, iz katerih je izdelano staro pohištvo, so navadno veliko kakovostnejši kot materiali sodobnega pohištva.

Restavriranje

Za odločitev, ali je pohištvo smiselno restavrirati, je najboljši posvet s strokovnjakom, ki bo ocenil tudi dejanske stroške restavriranja, poudarja Vitez. Pomembno je vedeti, kolikšna bo vrednost predmeta po restavriranju. Kot se dogaja, stranka zaradi močne poškodovanosti predmeta meni, da ga ni smiselno restavrirati, v resnici pa ima zelo dragocen predmet, ki ga je kljub slabi ohranjenosti vredno restavrirati.

»Za ohranjanje svoje dediščine je v zadnjih letih veliko storila tudi Cerkev, ki ima v lasti precej kakovostnega pohištva iz obdobja baroka in delno gotike. Ta hip se v cerkvah povečini opravljajo manjša restavratorska dela,« razlaga Vitez, ki je med drugim restavriral kavarno Nebotičnik v Ljubljani za gospoda Anthonyja Tomažina iz Avstralije, pa Coronijev dvorec za občino Šempeter in ima reference pri številnih drugih javnih in zasebnih naročilih za restavriranje.

Stroški

Kolikšna bo cena restavriranja, razlaga Vitez, je odvisno od marsičesa, predvsem od ohranjenosti predmeta, pri čemer so navadno predmeti v nenehni uporabi bolje ohranjeni od tistih, ki so bili določen čas deponirani v kakšni kleti ali na seniku. Staro pohištvo je lepljeno z živalskim lepilom, imenovanim klej, ki je sicer zelo kakovostno, ni pa odporno proti vlagi. Stroški so odvisni tudi od obsega in intenzivnosti poškodb ter škode zaradi lesnih škodljivcev. Precejšen del cene pomeni strošek površinske obdelave in okovja, ki je na nekaterih kosih pohištva lahko zelo dobro ohranjeno, na drugih pa manjkajoče ali poškodovano.

Kriza: Cen nočejo znižati

Kriza je pripomogla tudi k večji ponudbi starin, vendar pa za odkup niso zanimivi vsi stari predmeti. V Antikvitetah Lipovec odkupijo starinske predmete, če so dovolj stari in zanje prodajno zanimivi. Ponavadi lastniki predmetov pošljejo fotografije po e-pošti, na podlagi katerih ocenijo starost, stil, uporabljen material in vrednost pohištva. Če se lastnik strinja s ponujeno ceno, predmet odkupijo in ga restavrirajo. Zanimivo je, da lastniki kljub krizi ne znižujejo cen vrednejšim predmetom

Starine, bogastvo s patino

 

Starine, bogastvo s patino 
 20.11.2012, Maja Čebulj, Bonbon, priloga Večera

Dosedanja najvišja cena, ki jo je kupec plačal za starinsko omaro, je 28,3 milijona evrov. Zanimanje za starine, umetniška dela in zbirateljske kose je veliko tudi v času recesije. Tako pri kupcih kot pri prodajalcih.
 

Ko je 19-letni beufortski vojvoda Henrik Somerset leta 1726 v znamenitih florentinskih obrtnih delavnicah po svojih zamislih naročil izdelavo omenjene omare, si najverjetneje ni predstavljal, da bo čez 280 let prav ta omara najdražja na svetu. Trideset mojstrov je šest let izdelovalo tri metre visoko mojstrovino, poimenovano Badmintonski kabinet, ki jo lahko danes občudujemo v Muzeju Liechtenstein na Dunaju. Dobrih 28 milijonov evrov je pravzaprav skromna vsota v primerjavi s skoraj 200 milijoni, ki jih je katarska kraljeva družina odštela za sliko Paula Cezanna Igralci kart.

Kako je s cenami starin pri nas?

Dolgoletni antikvarist in restavrator Tomaž Lipovec iz Maribora zatrjuje, da trgovci s starinami in umetninami spoštujejo zaupnost svojih strank, zato so podatki o doseženih cenah in kupcih poslovna skrivnost. “Lahko pa povem, da je bil pred nekaj leti empirski pisalnik, sekretar v obliki lire, ki je bil ocenjen na sto tisoč evrov, po mojih informacijah prodan za le nekaj nižjo ceno. Cene starin so v zadnjih dvajset letih močno naraščale. Pri nas pa tudi v tujini je na trgu iskano pohištvo v stilu bidermajer, ker ne izgublja vrednosti in je zato dobra naložba. Manj prodajno zanimivo je pohištvo v staronemškem slogu, ki je v sedanji krizi izgubilo okoli tretjino vrednosti. Vsaka starina in umetnina je vredna točno toliko, kolikor je kupec pripravljeni zanjo plačati.”

Finančna stiska sili ljudi v iskanje možnosti za dodaten zaslužek. In starine, umetnine ter zbirateljski predmeti so tisti, za katere obstaja verjetnost, da lahko z njihovo prodajo tudi kaj zaslužimo. Ponudba tovrstnih predmetov je pri nas presegla povpraševanje in zato lahko zanje praviloma iztržimo čedalje manj. Marsikateri kupec vidi v trenutno ugodnejšem nakupu starin in umetnin naložbo za kasneje. “V zadnjem času opažamo na domačem trgu povečano ponudbo predmetov slabše kakovosti in nižje vrednosti, ki so navadno nezanimivi. Zaradi aktualne krize so kupci starin in umetnin postali zelo izbirčni. Zahtevajo zelo kvalitetne starine, z uporabno vrednostjo, narejene iz najkvalitetnejših materialov in po zelo dostopnih cenah. Takšnih predmetov je bilo pri nas malo, zato trgovci iščejo kvalitetne starine tudi ali predvsem zunaj naših meja,” pojasnjuje Lipovec.

Je dedkova pipa starina?

Kdaj lahko predmet opredelimo kot antikviteto, je tema diskusije tudi med poznavalci. Med laiki je tovrstno opredeljevanje velikokrat odvisno od let tistega, ki predmet ocenjuje. Mlademu človeku je starina lahko nekaj, kar je starejše od 50 let, starejšemu človeku toliko star predmet še nikakor ni starina. Praviloma kot starino opredeljujemo predmet, star več kot sto let. Lipovec pravi, da je zanj starina “predmet uporabne ali dekorativne umetnosti, pri čemer starost ne igra odločilne vloge, temveč zgolj umetnostna, uporabna in estetska vrednost predmeta. Sem sodijo tudi predmeti, ki so značilni za naše okolje, predmeti, ki so povezani z našo zgodovino ali pa so delo naših umetnikov in oblikovalcev. Res pa je, da v to kategorijo spada veliko predmetov prejšnjih stoletij in le malo iz današnjega časa.”

Vrednost starine je odvisna od marsičesa, pri čemer ima zadnjo besedo vedno trg. Ni zmeraj le starost tista, ki oblikuje vrednost antikvitete, pomemben dejavnik je tudi njena redkost. Tako je bil letos spomladi na avkciji v dunajski galeriji Westlicht prodan prototip fotoaparata Leica serije 0 iz leta 1923. Izdelanih je bilo le 25 prototipov, danes naj bi jih obstajalo še zgolj 12. Pri določanju cene so dejavniki še ohranjenost starine, poreklo in blagovna znamka. Povpraševanje po določenih starinah narekujejo tudi trenutni “modni” trendi. V tujini je na primer zanimanje za art deco izdelke izjemno veliko, kar se počasi seli tudi k nam.

Področji starinarstva in zbirateljstva se velikokrat prepletata. Slovenci smo že od nekdaj znani kot strastni zbiratelji marsičesa, najpogosteje kovancev, znamk, vojaške opreme in starih razglednic. Ker sta v času krize cenjeni srebro in zlato, so kovanci na trgu iskani, vendar se jih večina proda zgolj po teži. Le izjemni kovanci zgodovinske in redke zbirateljske vrednosti ohranjajo ceno. Že vpogled v ponudbo vojaške opreme na največjem slovenskem prodajnem portalu Bolha kaže na priljubljenost teh predmetov med zbiratelji, med katerimi je največje povpraševanje po predmetih iz druge svetovne vojne. Poznavalci tega trga se raje odločajo za nakupe na tujih tržiščih, kjer so cene praviloma nižje kot pri nas, pa tudi prodaja na tujih spletnih portalih, npr. eBayu, je živahnejša kot pri nas. Na Bolhi je največja ponudba umetniških slik in gobelinov in tudi Tomaž Lipovec ugotavlja, da je na našem trgu zelo pestra ponudba slik, od zelo amaterskih do izjemno kvalitetnih. “Vedno znova me preseneča, kakšne slike najdejo kupca. Hitro in za pravo ceno pa se prodajo slike uveljavljenih domačih slikarjev.”

Skrb za našo kulturno dediščino

Z ohranjanjem starin kažemo tudi naš odnos do kulturne dediščine. Društvo restavratorjev Slovenije na spletni strani navaja, da spada med kulturno dediščino vse, kar je starejše od sedemdeset let in je nekoč služilo svojemu namenu ter je preživelo do današnjih dni. Skrb zanje je skrb vseh nas, ki tovrstne predmete posedujemo ali smo njihovi uradni skrbniki. Z restavriranjem poskušamo predmetu vrniti njegov prvotni videz, pri čemer je treba slediti etičnemu kodeksu konservatorsko-restavratorske stroke, ki postavlja integriteto predmeta pred vse druge vidike. Pretirano restavriranje namreč zmanjšuje vrednost starini.

Vpogled v tuje spletne strani razkrije, da je med zbiralci starin cenjena tudi keramika, ki so jo od leta 1870 izdelovali v tovarni Schütz v Libojah pri Celju. “Tovarna je bila ustanovljena v obdobju Avstro-Ogrske in je bila podružnica tovarne iz Moravske. Glede tehnologije in dekoracije je preživljala najpomembnejše obdobje od 1871. do 1918. Njeni izdelki iz zadnje tretjine 19. stoletja so v glavnem dobro poznani, saj so zelo značilno oblikovani in okrašeni. Večji problem je s tistimi med obema vojnama in s povojno produkcijo. Tudi tehnološki razvoj je bil usmerjen v center države, na Dunaj, v sodelovanje z Avstrijskim muzejem za umetnost in industrijo, sedanjim MAK. Od tam so prihajali načrti za izdelke, pa tudi inovativne tehnološke rešitve. Tovarna je do leta 1918 sodelovala tudi z obrtno šolo pri Muzeju za umjetnost i obrt v Zagrebu. Skratka, bila je zelo kozmopolitska,” razlaga dr. Mateja Kos, strokovnjakinja za keramiko iz Narodnega muzeja Slovenije.

Kakšne so cene keramike Schütz na tujih spletnih straneh? Iz proizvodnega leta 1900 se ponujajo krožnik za 339 dolarjev, par vaz v obliki zidnih dekoracij za 1600 dolarjev, majolika za 700 dolarjev, tista iz leta 1935 pa za 195 dolarjev. Na Bolhi se da pecljat servirni pladenj dobiti za 80 evrov. Dr. Kosova meni, da je “posebno libojska keramika na našem tržišču in takoj za mejo zelo precenjena, saj so se zaradi povpraševanja na trgu cene močno povišale in so ti predmeti dražji kot primerljivi izdelki drugih srednjeevropskih tovarn”.

Na območju Pohorja so bile od konca 17. do sredine 19. stoletja zelo dejavne tudi glažute – steklarne. Največja pohorska steklarna je bila pri Rušah in je sredi 19. stoletja zaposlovala nad 200 ljudi. Poleg izdelkov za vsakdanjo rabo so izdelovale še finejše izdelke iz brušenega in kristalnega stekla. “Nekatere od teh steklarn so uspešno konkurirale tistim na sedanjem avstrijskem Štajerskem. Značilni izdelki pohorskih steklarn so zelo dobro znani in tudi ovrednoteni z ustrezno ceno. Gre namreč za množično (industrijsko) proizvodnjo in za izdelke, namenjene vsakdanji uporabi. Teh pa navadno ne shranjujemo in ne pazimo nanje prav posebno. Na tržišču je redkejše le zgodnje pohorsko steklo iz 17. in 18. stoletja. Pa tudi v tem primeru gre za manufakturno proizvodnjo,” pojasnjuje Kosova. Opozarja, da gre pri ponudbi na trgu pogosto tudi za dvomljiv izvor in sploh ni rečeno, da res kupimo pohorski izdelek.  Dr. Kosova še navaja, da muzeji še vedno odkupujejo libojsko keramiko in izdelke pohorskih glažut, vendar različni muzeji različno. Največ libojske keramike hrani Pokrajinski muzej Celje, največ izdelkov pohorskih steklarn pa Pokrajinski muzej Maribor.

Kaj vse je doživel predalnik

 

Tomaž Lipovec iz Hoč živi od obnavljanja in prodaje starega pohištva. Pravi, da od stare šare ne more obogateti, lahko pa kakovostno oživiš. Slovenci s cenami starih kosov pretiravajo, 150 let star predalnik pa ne stane nič več kot nov.

Restavratorska delavnica 37-letnega Tomaža Lipovca v obrtni coni v Hočah pri Mariboru je smešna. Le dve popacani leseni stolički,na stenah pa male lesene police za orodje v obliki škatle. Dleta vseh vrst,izvijači,paste v raznobarvnih tubah, lesena kladiva, zraven pa naložene zamaščene krpe in krpice. Kljub temu v delavnici zaradi visokega stropa ne smrdi po kemičnih topilih. Tudi ne po sveži žagovini, saj nima resnega tišlarskega cirkularja.

Po stopnicah smo se vzpeli na podstrešno skladišče,kjer so med res hudo zaprašenimi omarami in 150 let starimi perilnimi predalniki nametani stoli prijetnih ovalnih oblik. Tomaž nam je brez zadržkov razlagal: »Tole je neobaročni stol, mizica iz obdobja secesije, se pravi iz začetka 20. stoletja, iz obdobja Cankarja.«   

Ko mu je bilo šestnajst let, je pološčil in popravil 100 let star alt deutsch stol, ki ga je nekdo zavrgel. »Zdel se mi je tako lep, nekaj tako posebnega, da sem ga pobral in popravil.«

Ob koncu srednje šole je že dobil resno naročilo,ko je za družinskega znanca restavriral bidermajersko mizico.»Takrat sem prvič nekaj zaslužil!«

Tomaž je nežnega pogleda in mirnih,uglajenih gibov. V nasprotju z ženo Tanjo, ki je precej bolj odločna in v hiši skrbi za galerijo in finance. »Taki smo restavratorji. Denar in položnice me ne zanimajo preveč,« smeje priznava in dodaja, da je največji sovražnik popravljanja starega pohištva čas. »Če se vam v življenju mudi, ne boste nikoli iz zaprašene razbitine na novo ustvarili stare kredence!«

V starem pohištvu ga zanima predvsem zgodba. »Predstavljajte si, kaj vse je doživel in videl 200 let star predalnik.«

Malo smo pomislili, in res, kdo ve, katera mlada dama je v spodnjem predalu med perilom skrivala ljubezensko pisemce, kateri pijanček se je naslonil na njega, ko se je ponoči opotekal domov, in katera mati je molila na njem za sina, da bi se srečno vrnil s fronte.

Na skrinji je stal črn konjiček za guganje, pri najmlajših otrocih še danes priljubljen rekvizit. »Tole je res zanimiva 100 let stara igrača, narejena iz lepljenega papirja.«

V restavratorskem poslu ni dveh enakih kosov, ni dveh enakih postopkov, zato je stvar zamudna: »Najprej je treba naštudirati kulturna obdobja,tako da na mah prepoznaš stil. Potem stvar pregledaš in opraviš temeljito analizo.«

Naslonjalo secesijskega stola
        
Resni restavrator se bo potrudil, da bo zamenjal le najnujnejše, in ohranil, kar se le da. Toda Lipovec nas je opozoril, da se obrtno restavratorstvo razlikuje od muzejskega: »Pri nas je pomembno, da stol obnovimo tako, da bo uporaben, medtem ko bo v muzeju le na ogled in ne bodo sedali nanj,«

V Sloveniji se s cenami stare pohištvene šare močno pretirava, meni Lipovec. » Star kos pohištva je vreden le toliko, kolikor zanj dobiš. In niti tolarčka več!«

Nazadnje mu je nekdo ponujal star železni likalnik in zanj hotel 2000 evrov: »V resnici je vreden 5000 tolarjev. Ljudje imajo glede vrednosti starega pohištva filmsko domišljijo. Sto let stare garderobne omare pa sploh prodati ne moreš. Preprosto jih je še preveč.«

Najprej nismo verjeli, ko nam je zatrdil, da obnovljeni 150 let stari predalnik stane od 250.000 tolarjev. Prav toliko ali še več moramo odšteti za novega.

»Z restavriranjem pri nas ne moreš obogateti, lahko pa umirjeno in kakovostno živiš,« priznava Lipovec, ki je pred 15 leti v Mariboru prvič začel restavrirati.

Danes ima v svoji delavnici zaposlena prijatelja Danija in Borisa, ki sta vsaj ob našem obisku delovala zgledno zadovoljno: »Dela je vse več. Ne dohajamo,« sta pokomentirala.

Največjo napako po besedah Lipovca restavratorji delajo s tem, ko se obnove lotijo takoj. »Kredenca se more aklimatizirati na sedemodstotno vlažnost, kakršna je v modernih stanovanjih s centralno kurjavo. Potem je primerna za obdelavo, sicer poka furnir.«

Povzeto po J. Jankovič, Slovenske novice, 2005

Duh preteklosti…

 

Opremljanje stanovanja je v določenih primerih smiselno prepustiti strokovnjaku. V kolikor pa imate smisel za dekoracijo in se opreme lotite sami, boste za to potrebovali nekaj časa, a končni rezultat vam bo v večje veselje.

Naj nam bivalno okolje opremlja strokovnjak ali ga opremljamo sami, naj bo moderno ali klasično, mnogokrat s klasičnim rezultatom nismo povsem zadovoljni. Bivalnemu prostoru manjka občutek domačnosti, topline, predvsem pa del tradicije in zgodovine, ki v njem živi.

Strokovnjaki za opremo se tega zavedajo in kjer se le da, vključijo v prostor kakšen žlahten kos pohištva ali starinskih lestenec. S kančkom hrabrosti lahko tak kos izberemo tudi sami ali s pomočjo izkušenega trgovca.
   
Obnovljena sedežna garnitura s salonsko mizico iz leta 1860 (neobarok) – Orehov furnir

Pri izbiri pohištvenega dela, ki bo dom izpolnil s pozitivno energijo, naj si bo to jedilni kot, vitrina predalnik, udoben starinski fotelj ali drobna mizica, je treba imeti v mislih, da je starinsko pohištvo del premične kulturne dediščine, del uporabne umetnosti, ter naj bo kot tako tudi zdaj namenjeno rabi, za katero je bilo izdelano.

Da bo temu tako, naj vam kot izkušen poznavalec in ljubitelj starinskega pohištva in starin v nadaljevanju zaupam nekaj osnovnih navodil za pravilno izbiro pohištva.

Nepoznavalcem svetujem nakup starin in umetnin v starinarnicah in galerijah, kjer jamčijo za izvirnost predmeta, ki ga kupujete. Še tako poceni je lahko predrago, če je ponarejeno ali slabo obnovljeno.

Pohištvo, ki ga kupujete, naj bo strokovno restavrirano. Razmahnilo se je namreč število tako imenovanih »garažnih« restavratorjev, ki se sicer po svoje trudijo pri popravilih in so poceni, vendar neučinkoviti. Tako restavrirano pohištvo izgubi svoj čar in, kar je najhuje, nestrokovna obnova razvrednoti predmet ali ga celo uniči. Škoda je največkrat nepopravljiva.

Naj vas ne bo strah prvega obiska starinarnice – radi bi le nekaj imeli, pa ne veste kaj in kako. Iz izkušenj trdim, da samo 10 do 20 odstotkov ljudi pri prvem obisku ve, kaj hoče. Prvi obisk je zato mala šola spoznavanja antikvitet. Ob predstavitvi posameznih predmetov iz ponudbe boste spoznali slogovna obdobja iz preteklosti. Velikokrat ste že slišali za pohištvo iz časa biedermeierja, baroka, za staronemški stil, pa se vam ne sanja, kakšna je razlika med njim in kako jih prepoznati. Izvedeli boste za uporabo predmetov v preteklosti in danes, spoznali razliko med masivnim lesom in furnirjem, med češnjo in orehom…. Dober trgovec vam bo na vsa vprašanja z veseljem odgovoril, četudi se vaš obisk ne bo končal z nakupom.

Pri opremljanju je pomembna izbira prvega kosa pohištva, na katerega se bo stilno navezovalo drugo pohištvo in drugi predmeti (lestenec, preproga…..). Svetujem, da začnete pri predmetu, ob katerem vam bo ob pogledu nanj »zaigralo srce«. Samo tako boste zadovoljni še naslednje dni in leta. Ko ste izbrali prvi predmet (na primer vitrino), slogovno ustrezno dodajte še predalnik, salonsko mizico, stensko uro, lestenec ipd.

Seveda ni nujno, da prostor opremimo s starinami. Lepo je videti tudi kombinacijo modernega in starega, kjer je lahko star samo posamezni predmet sredi novega (v dnevni sobi,na primer, starinski predalnik ali vitrina,v moderni spalnici starinska lepotilna mizica s stolom, v moderni kuhinji starinska jedilna miza s stolom…), ali pa starinsko opremimo samo posamezni prostor v stanovanju, na primer hodnik, kjer nas ob vstopu v dom pričaka 150 let stara konzolna mizica z ogledalom.

Restavrirana jedilna miza s stoli, izdelana približno leta 1900 (staronemški stil) – Iz orehovega lesa
   
Poudariti je treba da starinsko pohištvo in druge starine ne kupujemo samo za uporabo in dekoracijo, ampak tudi kot obliko naložbe. Starine,umetnine, dragi kamni…..namreč ohranjajo svojo vrednost in jo z leti zaradi starosti in redkosti celo povečujejo.

Torej, vzemite si čas pri nakupu. Starin in umetnin ne kupujete za pet let ali deset, z njimi bodo živele še generacije za vami.

Več ko boste vedeli o slogih, materialih, načinih izdelave….,bolj boste spoznavali večvrednost starinskega pohištva pazite le, da vas ne zasvoji.

Tomaž Lipovec, Antikvitete Lipovec,
Pohištvo in oprema, štev. 1
 (Posebna izdaja  Gradim)

Ko čas izgine…

 

Pa ne zares. Lahko se postavimo na glavo, pa bo vseeno tekel.

Že starokrščanskega očeta sv. Avguština je begalo vprašanje o času, zato je na koncu rekel:

“Pravzaprav ne vem, kaj je, gotovo pa je neke vrste razsežnost.”

No, bolj umetnega odgovora, ki ga razumejo navadni smrtniki, še niso iznašli, starina pa je morda dobra prispodoba za to, kako se da čas raztegovati in vsaj navidezno prilaščati.

Starina ali antikviteta, tudi antična smo slišali, čeprav gre verjetno za na ulici skovano spačenko, ki pa se bo morda nekoč prijela, predstavlja tisto, česar v nobenem primeru nočemo – biti stari. Vendar je moderno biti moder in v kavarni na glas razpravljati, zakaj so spletične potrebovale izrezljano mizico z majhnim predalom, tako majhnim, da bi se par današnjih šmink že stiskalo v njem.

Starinar naj bi bil torej človek, ki se profesionalno ukvarja s (pre)prodajo antikvitet in umetnin ter pri tem neznansko uživa. »Tega ne moreš početi izključno zaradi denarja, ampak iz neke vrste ljubezni do starih predalnikov in zbledelih likovnih podob na platnu,« pravi starinar Jaka Prijatelj iz Catniole Antique na Trubarjevi, ene najstarejših trgovin s starinami v Ljubljani, ki nas je z definicijo starine kar malo presenetil. Antikviteta je namreč lahko vsaka stvar ali predmet, ki ni več v redni prodaji. Se pravi, da ni strogo omejena z letom nastanka, čeprav je po drugi strani res, da to velja za industrijsko oblikovane izdelke, kot so na primer ure. Drugače je seveda s pohištvom in spet drugače z umetninami. »Stvar se prepleta,« meni Prijatelj. Tudi stari rokopisi slavnih pisateljev dosegajo vrtoglave cene, a spet neprimerljivo nižje od slik najslavnejših slikarjev; Van Goghov portet bolničarja so pred leti prodali za 88 milijonov dolarjev.

Intimne malenkosti

Vemo, da ima vsaka stvar na svetu svojo ceno in da se ta vzpostavlja na trgu, vendar Prijatelj meni, da je vrednost starega kosa pohištva v množici najrazličnejših pogledov, od zgodovinskega, etnološkega, umetniškega do kulturnega in trgovskega.

»Za muzealca bo vsaka sto let stara omara vredna skladiščenja v najboljših muzejskih prostorih s primerno klimo, v resnici pa je na trgu ne moreš prodati. » Razlog je najbrž preprost. Stoletnih garderobnih omar je na trgu dovolj, poleg tega je povpraševanje po njih po začetni evforiji usahnilo. Stara garderobna omara, na primer altdeutsch, je namreč velik kos pohištva. V novem stanovanju z nizkimi stropi deluje zelo okorno in pretežko, poleg tega je v primerjavi z modernimi vgradnimi omarami popolnoma neuporabna. Ampak ponavadi to človek spozna šele potem, ko jo je kupil, plačal za njeno restavracijo od petdesetih do sto tisoč tolarjev in postavil v dnevno sobo.

»Ljudje danes bolj iščejo manjše detajle, ki dodatno krasijo prostor.« Prijatelj ima najbrž prav, v petnajstih letih tržne svobode smo se vendarle nekaj naučili tudi o tem, kaj je še lepo in kdaj nekdo pretirava in »zganja kič.« Kupovanje starin je postalo intimna zgodba.

Starinarna iz Maribora

Le katera dama v bogato izvezeni obleki si je za lepotilno mizico s srebrnim glavnikom česala goste lase? Koga so opravljale gospodične, ki so posedale na elegantnih, z žametom prevlečenih stolčkih za intarzirano salonsko mizico in pile čaj iz prekrasnega maisenskega porcelana, ki so ga pravkar vzele iz bogato založene steklene vitrine? »Kaj vse bi nam lahko povedal, če bi znal govoriti?« se sprašuje starinarka Tanja Lipovec ob vsakem predmetu, ki ga, obnovljenega in v njegovi prvotni podobi, razstavi v svojem »muzeju v malem«, kot rada imenuje svojo starinarno v prekrasnem ambientu mariborskega gradu. Z možem Tomažem sta jo odprla pred trinajstimi leti in pravzaprav zaživela novo življenje. »Ne moreš obogateti, lahko pa preživiš, kar je danes veliko;« neskromno priznava 35-letna ekonomistka, ki nam je povedala zanimiv nesmisel: »Ko občudujemo ali kupujemo starine, najpogosteje pozabljamo prav na njihovo zgodovinsko in s tem kulturno sporočilno vrednost. Dovolj sta nam všečnost posameznega predmeta in njegova uporabna vrednost. S tem pa starine razvrednotimo in jih naredimo primerljive vsem na novo izdelanim predmetom.« Zanjo imajo starine trajno vrednost, ker bodo bogatile tudi naše potomce. Najpomembnejša naloga starinarjev je ohranjati, obuditi pozabljeno in obnavljati zavrženo. Brez veščih in vztrajnih restavratorjev bi bil marsikateri kos obsojen na propad. Zato se je mož Tomaž lotil študija lesarstva.

»Ni ga večjega zadovoljstva in vzpodbude za starinarja, kot je prijazno povabilo na čaj od ljudi, ki se vedno znova radi vračajo v tvojo starinarnico. Zato, ker so nekoč pri tebi nekaj kupili. »Diši po carigrajskem bazarju, kjer te vabijo, da stopiš za zaveso, se usedeš, z njimi poklepetaš in piješ čaj do onemoglosti. Trgovanje jim je življenje in brez pogajanja ni dobre kupčije.

Antikvitete toliko kot novitete

Ko smo vprašali za ceno posameznih kosov, nam je Prijatelj odvrnil, da je to najbolj nenavadno vprašanje. No, mi smo vztrajali, ker smo sklepali, da je tudi cena tista, ki naredi starino privlačno. In smo šli lepo po vrsti. Za konzolno neobaročeno mizo bi morali odšteti 180 tisoč tolarjev. Slogovno čista in lepo ohranjena bidermajer zofa iz leta 1820 bo najverjetneje stala okroglih 700 tisoč. Cena pa skokovito naraste z letom 1800, ko prestopimi 18. stoletje. Za kredenco iz druge polovice 18. stoletja boste tako morali seči precej globlje v žep, vsaj po tri milijone. Ozek sedemdnevni neobaročni predalnik za spodnje perilo, danes zelo pogojno uporaben, je vreden nič manj kot 350 tisoč tolarjev. Na steni je visel tudi lesen tirolski križ iz 19. stoletja, izrezljan v vinsko trto je vreden 200 tisoč tolarjev.

Lahko bi še naštevali, vendar smo kar hitro sprevideli, da je večina pohištva v Prijateljevi trgovini slovenskemu srednjemu sloju dosegljiva le, če si človek neobaročeni sedemdnevni predalnik za perilo zares močno želi. »Za nekoga je vreden veliko, za drugega nič. Tako to je,« sklene Prijatelj. Pomislili pa smo še na nekaj, kar starine na nek način dodatno razvrednoti. Za nov kvaliteten predalnik bomo morali odšteti prav toliko kot za omenjenega, izrezljanega v neobaročenem slogu, za novo, starinsko oblikovano zofo tudi več kot 700 tisoč tolarjev. Od vsega naštetega je resnična izjema samo kredenca iz druge polovice 18. stoletja.

Sicer pa moramo vedeti, da je bilo slovensko ozemlje južna provinca avstrijskega cesarstva. To pomeni, da so bili na Dunaju najboljši mizarji, najboljši kovači, najboljši urarji in najboljši orožarji. K nam so njihovi izdelki le redko pripotovali, zato si ne delajmo utvar, da bomo v Ljubljani kupili zofo, na kateri je sedela sama Marija Terezija; to bi bil preprosto čudež. Posledično se to odraža tudi v ceni starin.

Povzeto po J. Jankovič, City Magazin št. 1

Starinsko pohištvo v pisarni

 

Razvoj pisarniškega pohištva
Čeprav se je s splošno šolsko reformo cesarice Marije Terezije v letu 1774 pismenost prebivalstva do sredine 19. stoletja povečala s 3 % (v 18. stoletju) na 40 % (v letu 1830), je bila pismenost še vedno stvar izobražene elite. Temu primerno se do 18. stoletja (v obdobju renesanse in baroka) izdeluje pisarniško pohištvo v majhnem obsegu, v obliki pisalnih omar in pisalnih miz, ki so se uporabljale za pisanje dokumentov, prepisovanje in pisanje knjig.

Povpraševanje po pisarniškem pohištvu in proizvodnja sta se povečala v 19. stoletju, v času industrializacije, in z razvojem mest, ko se je v pisarnah zaposlovalo vse več ljudi. Poleg pisalne mize, ki je kot osrednji kos pohištva postavljena na sredino prostora, so v pisarni še knjižna omara, stoli in naslanjačiob salonski mizici, predalnik, stenska ali stoječa ura,…

Zakaj in za koga starinsko pisarniško pohištvo
Čeprav se oblikovanje pisarniškega pohištva nenehno razvija, občutiti je namreč skrb za dobro počutje uporabnikov, funkcionalnost, ergonomijo, modne trende,…nekateri še vedno prisegajo na dobro, staro in večno. Tudi samo posamezen žlahten kos pohištva vrne prostoru toplino in domačnost, ki ju v moderno opremljenem prostoru običajno pogrešamo.

Starinsko pohištvo je del premične kulturne dediščine in uporabne umetnosti in je obnovljeno tudi danes namenjeno uporabi, za katero je bilo izdelano. Pogoj njegove ponovne uporabnosti pa je strokovna obnova oz. restavriranje, s katerim bo tako pohištvo zasijalo v svoji prvotni podobi. Pomembno pravilo je, da pri restavriranju pohištva ni modro varčevati, saj nam lahko slabo restavriran kos pohištva uniči veselje, namesto da bi nam ga podaril.

Običajno se s takim pohištvom opremljajo pisarne odvetnikov, notarjev, direktorjev nepremičninskih agencij in finančnih ustanov, zato da pri svojih strankah vzbujajo vtis veljave, tradicije oz. zgodovinske preteklosti in uspešnosti podjetja (kakovostno izdelana pisalna miza je bila tudi včasih statusni simbol in je še danes).

Starinsko pohištvo je izredno dekorativno, delovni prostor napolni s pozitivno energijo, še pomembnejša pa je njegova funkcija naložbe. Vrednost starin s starostjo in redkostjo nenehno raste, zato lahko tako pohištvo tudi po desetih ali dvajsetih letih uporabe dobro prodamo ali pri trgovcu zamenjamo za drugo pohištvo, ki nam trenutno bolj ugaja.

Glede ergonomije oz. prilagojenosti starinskega pohištva človekovi konstituciji je treba poudariti, da so tudi v tistih časih dobri mizarji vedeli, na kakem stolu ali naslanjaču se dobro sedi. Zato so sedežne garniture iz sredine 19. stoletja tudi danes cenjene prav zaradi odlično oblikovanega hrbtnega naslonjala in klasičnega vzmetenja, kakršnega danes zaradi masovne proizvodnje ne dobimo več.

Kako opremiti pisarno v starem slogu
Običajno se pisarne v celoti opremljajo s starinskim pohištvom. Pomembno je, da se pohištvo slogovno navezuje. Slog pohištva določite predvsem na osnovi svojih želja in potreb (ali ste ljubitelj bolj bogatega rezbarjenega pohištva ali vam bolj ugaja preprosto bidermajersko pohištvo, katerega največji okras je skrbno izbran in skrojen furnir).

In kako se boste odločili za slog pohištva? Obiščite nekaj specializiranih trgovin, izberite prvi kos pohištva, morda pisalno mizo, ob kateri vam bo zaigralo srce, k njej pa slogovno uskladite še preostalo potrebno pohištvo: stol, dvokrilno ali trokrilno (izredno prostorno) knjižno omaro, udobno sedežno garnituro s salonsko mizico za stranke in poslovne partnerje, predalnik ali komodo, raztegljivo konferenčno mizo.

Ob tem pa, odvisno od velikosti prostora, pisarno dopolnite še z drugimi starinami in umetninami, ki prikažejo reprezentativnost vašega podjetja (npr. stenska ura, umetniška slika, dekorativna namizna ali stoječa svetilka, črnilnik, obtežilnik za papir,…), prostor naj osvetljuje bogat, medeninast lestenec.

Seveda pa ni nujno, da prostor opremite samo s starinskim pohištvom. Lepa in praktična je tudi kombinacija modernega in starega.

V sodobno opremljeni pisarni lahko stoji samo veličastna starinska pisalna miza ali salonska mizica s stoloma, ob starinsko konferenčno mizo lahko postavite starinske stole, oblečene v blago pestrih barvnih kombinacij.

Bistveno je, da se boste v tako ali drugače opremljeni pisarni pri svojem delu dobro počutili, da bo prostor funkcionalen in privlačen za vaše obiskovalce. Predvsem pa prostoru vdihnite dušo, kar bo dalo delovnemu mestu vaš oseben pečat in dovolj pozitivne energije, ki jo boste potrebovali vsako jutro, znova in znova,…

Tomaž Lipovec, Gradnja in oprema: Pisarne (oktober 2006)