Izjemne starine vedno najdejo kupca

Izjemne starine vedno najdejo kupca

30.10.2012  00:01   /   Finance 209/2012  


  Pri starinah in drugih umetniških predmetih velja pravilo: dražji je predmet, manj finančno izgubimo. Izjemni predmeti so redki, bolj iskani in vedno najdejo kupca, ki je zanje pripravljen plačati. »V zadnjih 20 letih so cene starin močno zrasle. Še zlasti ob uvedbi evra, ko se je na evropskem trgu ob prehodu z marke na evro ohranila enaka nominalna cena starin,« pravi Tomaž Lipovec, starinar in restavrator iz Maribora. Pri nas, kot tudi v Evropi in Ameriki, je pri opremljanju prostorov že vrsto let najbolj zaželeno bidermajersko pohištvo, ki je dobra naložba, ker ne izgublja vrednosti.

Kot še poudarja Lipovec, so kakovostno izdelani kosi bidermajerskega in starejšega pohištva ter pohištvo znanih oblikovalcev in izdelovalcev vedno prodajljivi. Kot tudi manjši predmeti iz drugih slogovnih obdobij, kot so mizice, stoli, manjše komode, vitrine …, ki so hkrati lep okras in dopolnitev moderni stanovanjski opremi.

Pri nas, kot tudi v Evropi in Ameriki, je pri opremljanju prostorov že vrsto let najbolj zaželeno bidermajersko pohištvo, ki je dobra naložba, ker ne izgublja vrednosti. Pravi antikvar in restavrator Tomaž Lipovec.

Do 30-odstotni upad

Manj prodajljivo je veliko rezbarjeno pohištvo iz obdobja historizma, tako imenovani staronemški stil (nemška renesansa), ki zaradi svoje velikosti in rezbarjenih elementov zahteva velike in visoke prostore. Tako pohištvo je v zadnjih letih izgubilo do 30 odstotkov vrednosti, kar je sicer zanemarljivo v primerjavi z izgubami lastnikov vrednostnih papirjev. Večina kupcev starinskega pohištva ne razmišlja o nakupu kot naložbi, še ugotavlja Lipovec, ampak želi lep in žlahten predmet kot okras in obogatitev doma ali poslovnega prostora.

Podobno ugotavlja tudi restavrator Stanko Vitez. Kot navaja, je ob tržno zanimivem pohištvu, ki je redkejše, iskano še tisto, ki je kakovostno po obrtniški in oblikovni strani. Povprečno pohištvo ni toliko primerno za finančno naložbo, ker dosega nižje vrednosti in ga je teže prodati. V zadnjem obdobju pridobiva vse večjo veljavo tudi zunanja ureditev, predvsem so iskani različni kipi in drugi elementi zunanje ureditve.

Najbolj zaželene skrinje

Med slovenskimi starinami so tržno zelo zanimive skrinje, ki so po pokrajinah izjemno raznovrstne. So neprecenljiva kulturna dediščina za slovenski narod in med pohištvenimi kosi verjetno najbolj zaželena starina. Vitez še opaža, da je precej zanimanja tudi za etnološke predmete.

Visoke cene

O tem, kdaj govorimo o starini kot o predmetu zbirateljske vrednosti, med strokovnjaki ni povsem enotnega mnenja. Praviloma so to predmeti, starejši od sto let, lahko pa tudi že tisti nad 50 let. Dragocene in redke starine dosegajo na tujih dražbah visoke cene. V najnovejšem evropskem vodniku za cene starin dosega bidermajerska komoda, izdelana v dunajskih delavnicah leta 1820, vednost med sedem in deset tisoč evri, dva stola iz istega obdobja med dva in tri tisoč evri, pet let starejša miza pa od 1.800 do 2.200 evrov.

Ponaredki

Lipovec opozarja, da je treba še zlasti pri nakupu dražjega pohištva paziti na njegovo izvirnost. Zaradi velikega povpraševanja in redkosti posameznih predmetov se izdelujejo kakovostne kopije pohištva v mizarskih delavnicah, na primer na Madžarskem, v Romuniji, pa tudi drugje. Pazljivost je potrebna predvsem pri nakupih na različnih sejmih starin in bolšjih trgih, kjer je ponudba ponaredkov velika in pestra.

Takšno pohištvo se na pogled ne razlikuje od izvirnega, poznavalec pa ponaredek hitro prepozna. Nakup ponaredka pa seveda ni naložba, saj že ob nakupu izgubimo večino plačane vrednosti. »Zato svetujem nakup pri preverjenih starinarjih, ki poslujejo dalj časa, predmeti pa so opremljeni s potrdilom o originalnosti ali izvedeniškim mnenjem. Prvi obisk starinarne je navadno učna ura o razvoju premične kulturne dediščine v naših krajih, o stilih pohištva in njihovih značilnostih, predvsem pa sta nalogi starinarjev razvijanje zavesti o vrednotah naše kulturne dediščine in pripomoči k spoštovanju dediščine, ki so jo ustvarjali in ohranjali naši predniki,« meni Lipovec, lastnik podjetja Antikvitete Lipovec z več kot dvajsetletno tradicijo.

Pridobivajo vrednost

Čeprav odnos Slovencev do lastne kulturne dediščine še ni zadovoljiv, Lipovec pravi, da je še zlasti v zadnjih 20 letih delovanje slovenskih muzejev, galerij in starinarn pripomoglo k povečanju zanimanja ljudi za spoznavanje naše preteklosti, seznanitvijo lastnikov kulturne dediščine z vrednostjo, ki jo imajo, in s tem k njenemu ohranjanju.

»Obiskovalci starinarn pa vse bolj prepoznavajo tudi drugo stran nakupa takšnih predmetov: s starostjo bodo starinski predmeti še pridobivali vrednost. Takšne predmete bodo morda lastniki čez leta prodali sami, ne da bi izgubili vrednost ali celo z donosom, veliko predmetov pa bo kot dediščina krasilo domove njihovih otrok in vnukov.«

Restavrator Stanko Vitez razlaga, da se lastniki lastnih ali podedovanih starin še vedno odločajo za restavriranje starega pohištva in pri tem navajajo, da so se za to odločili povsem razumsko, saj dobijo za finančno ustrezen vložek zelo cenjeno in trajno opremo.

Restavrira se predvsem pohištvo iz obdobja druge polovice 19. in z začetka 20. stoletja, saj je iz obeh obdobij ohranjenega precej pohištva. Za restavriranje so tržno najzanimivejši izdelki znanih oblikovalcev in arhitektov ter predmeti, ki so posebnost posamezne regije. Časovno pa predmeti iz obdobja bidermajer in starejši. Materiali, iz katerih je izdelano staro pohištvo, so navadno veliko kakovostnejši kot materiali sodobnega pohištva.

Restavriranje

Za odločitev, ali je pohištvo smiselno restavrirati, je najboljši posvet s strokovnjakom, ki bo ocenil tudi dejanske stroške restavriranja, poudarja Vitez. Pomembno je vedeti, kolikšna bo vrednost predmeta po restavriranju. Kot se dogaja, stranka zaradi močne poškodovanosti predmeta meni, da ga ni smiselno restavrirati, v resnici pa ima zelo dragocen predmet, ki ga je kljub slabi ohranjenosti vredno restavrirati.

»Za ohranjanje svoje dediščine je v zadnjih letih veliko storila tudi Cerkev, ki ima v lasti precej kakovostnega pohištva iz obdobja baroka in delno gotike. Ta hip se v cerkvah povečini opravljajo manjša restavratorska dela,« razlaga Vitez, ki je med drugim restavriral kavarno Nebotičnik v Ljubljani za gospoda Anthonyja Tomažina iz Avstralije, pa Coronijev dvorec za občino Šempeter in ima reference pri številnih drugih javnih in zasebnih naročilih za restavriranje.

Stroški

Kolikšna bo cena restavriranja, razlaga Vitez, je odvisno od marsičesa, predvsem od ohranjenosti predmeta, pri čemer so navadno predmeti v nenehni uporabi bolje ohranjeni od tistih, ki so bili določen čas deponirani v kakšni kleti ali na seniku. Staro pohištvo je lepljeno z živalskim lepilom, imenovanim klej, ki je sicer zelo kakovostno, ni pa odporno proti vlagi. Stroški so odvisni tudi od obsega in intenzivnosti poškodb ter škode zaradi lesnih škodljivcev. Precejšen del cene pomeni strošek površinske obdelave in okovja, ki je na nekaterih kosih pohištva lahko zelo dobro ohranjeno, na drugih pa manjkajoče ali poškodovano.

Kriza: Cen nočejo znižati

Kriza je pripomogla tudi k večji ponudbi starin, vendar pa za odkup niso zanimivi vsi stari predmeti. V Antikvitetah Lipovec odkupijo starinske predmete, če so dovolj stari in zanje prodajno zanimivi. Ponavadi lastniki predmetov pošljejo fotografije po e-pošti, na podlagi katerih ocenijo starost, stil, uporabljen material in vrednost pohištva. Če se lastnik strinja s ponujeno ceno, predmet odkupijo in ga restavrirajo. Zanimivo je, da lastniki kljub krizi ne znižujejo cen vrednejšim predmetom
© Antikvitete Lipovec 2017
Titova cesta 2a, 2000 Maribor, Slovenija
Tel.: 00386 (0)2 250 18 03, 00386 (0)41 613 213, Fax: 00386 (0)2 250 18 04, E-mail: info@antika-lipovec.si
Produkcija: Interplanet